Trideseti dan: Povratek iz Dresdna

V Dresdnu sem se pred odhodom še malo sprehodil po postaji. 

V ozdaju nočni vlak iz Prage proti Amsterdamu in Zürichu. :)

Spalni vagoni za Dunaj in Budimpešto.

Odpeljali smo se ob reki Labi navzgor, skozi Usti nad Labem do Prage, nadaljevali do Brna in zjutraj prispeli na Dunaj (Wien Meidling). Med Prago in Dunajem smo šli tudi skozi Brno, a takrat sem spal. :) Izstopil sem nekaj čez 6 zjutraj.

Na postaji sem imel uro in pol do naslednjega vlaka. Malo sem se sprehodil po postaji, si vzel zajtrk in se usedel na klopco peronu, s katerega je ob 8:03 odpeljal vlak EC Emona proti Ljubljani.

Peljali smo se skozi Wiener Neustadt, čez prelaz Semmering, po dolini reke Mürz in nato reke Mure in tako prišli do Gradca.

Viadukt na progi čez Semmering.

Sledil je še Leibnitz in nato mejna postaja Spielfeld-Straß oz. Šentilj. Pa sem bil po mesecu dni nazaj v Sloveniji.

Mejna postaja Spielfeld-Straß.

Do Ljubljane sem imel še 2 uri vožnje mimo Maribora in Celja. Točno po urniku smo ob nekaj čez 14 prispeli na osmi peron železniške postaje Ljubljane. Še kratek sprehod in bil sem doma.

Tako se je zaključil en mesec potovanja z vlakom, odkrivanja novih izjemnih krajev, spozavanja drugih popotnikov in še bi lahko našteval. Ob takšnem povratku začneš premišljevati kokiko različnih stvari si videl in še več takšnih, ki te še čakajo. Zato se bom zagotovo kmalu spet usedel na vlak ...

Devetindvajseti dan: Leipzig

Drugo jutro se je začelo bolj mirno kot prvo. Prvič po nekaj dneh je bilo zjutraj še sveže in ne vroče in zatohlo.

Tudi danes sem se takoj po zajtrku odpravil na postajo. Ker je bilo vreme lepše in časa sem imel več, sem si ogledal postajo. Res je lepa in zanimivo razporejena. Na sredini je glavna zgradba s čakalnico, blagajnami, trgovinami ipd., ob straneh so prehodni peroni, na sredini na drugi strani pa končni peroni.

Ob 9:19 sem se s postaje odpeljal proti drugemu saškemu mestu Leipzig. Za razliko od Dresdna, Lepizig ni bil bombardiran in mesto je takšno kot je bilo pred vojno. Prispel sem na Leipzig Hauptbahnhof, največjo železniško postajo v Evropi (po površini postaje, ne po številu vlakov ali potnikov) in res je ogromna!

Najprej sem si v mestu ogledal muzej vzhodnonemške tajne policije Stasi. V nekdanjem štabu v hiši Runde Ecke je obširna razstava zbrane dokumentacije, pripomočkov in vsega drugega kar so uporabljali in pripravljali. "Vohune" so iskali že v šolah, ponavadi v 6. razredu osnovne šole. Otrokom so obljubili univerzitetno izobrazbo, dobro službo in še, če se pridružijo in se zavežejo, da bodo vsako dejanje proti državi s strani prijateljev ali staršev takoj prijavili nadrejenim. Število takšnih zunanjih sodelavcev je bilo ogromno. Vsako leto so jih zaposlili več tisoč v celotni NDR.

Za vohunjenje so imeli številne pripomočke, predvsem izjemno dobre in dobro skrite kamere. Skrite so bile v kovčku, z razdalje 100 metrov pa se je dalo razbrati katero izdajo časopisa bere opazovanec! Bili so dobro izšolani kako se zamaskirati in tako so nekoga opazovali vsak dan z drugačnim videzom. Veliko ljudem so vdrli v stanovanja (s kopijo ključa), vse pregledali, nastavili prisluškovalne naprave, in vse postavili tako kot je bilo prej.

Prisluškovali so številnim telefonskim klicom, znotraj NDR, med NDR in ZRN in celo klicom znotraj ZRN. Pregledovali so tudi pošto: naključna pisma znotraj Vzhodne Nemčije in vsa pisma in pakete iz Zahodne Nemčije. Najbolj pozorni so bili v času decembrskih praznikov, ko so iz zahoda pošiljali zahodnonemške marke. V enem letu so jih zaplenili več kot 30 milijonov!

Prav v Leibzigu se je začela mirna revolucija, ki je pripeljala do padca zidu in železne zavese leta 1989. Od leta 1981 dalje so se nasprotniki režima zbirali v cerkvi Svetega Nikolaja vsak ponedeljek ob 17:00. Ta tradicija se nadaljuje še danes. Z leti je število nasprotnikov naraščalo in leta 1989 so začeli številne mirne protestne shode. Ko je Stasi začel uničevati arhivsko gradivo, so meščani vdrli v štab Runde Ecke in prevzeli oblast. Po padcu zidu so zgradbo spremenili v muzej.

Ulična umetnost na strani hiše, ki predstavlja dva različna svetova: desno NDR, levo združena Nemčija.

Podpisnik tega dokumenta je otrok, ki se je zavezal, da bo vsakršno vedenje in govor proti državi ipd. tako s strani prijateljev, kot tudi staršev in družine, nemudoma prijavil Stasi-ju. A podpisal je le nekaj dni pred padcem železne zavese in koncem delovanja Stasi-ja.

Uradno ime Stasi-ja.

Poln vtisov nekdanje NDR sem se podal po mestu. Šel sem mimo Thomaskirche, druge cerkve v centru poleg Nikolaikirche. Tu je v zadnjih letih življenja kot organist igral Bach. Hotel sem iti tudi na stolp, a je bil zaprt! :(. 

Nadaljeval sem do nove mestne hiše na robu centra. Zelo mogočna kamnita zgradba z visokim stolpom na sredini.

Šel sem skozi park ob robu centra, mimo nove zgradbe univerze. Izgleda kot kaj iz vesolja! 

Nasproti univerze je opera, pred katero naj bi bil prekrasen park, a očitno je bil v obnovi, saj so bili tu številni tovornjaki in kupi peska. Ostal je edino vodnjak.

Od opere sem se odpravil nazaj proti mestu in iskal kaj za kosilo. Verjetno še zadnjič (tokrat :) ) sem si privoščil curry wurst! Pojedel sem v parku in nato še malo obsedel v senci in se sproščal. :)

V parku sem videl tudi gospo, ki je sprehajala najmanjšega psa, ki sem ga kdajkoli videl. :)

Po kosilu in počitku sem si ogledal še prej omenjeno Nikolaikirche, tudi od znotraj. Tudi tokrat so bile moje želje po vzponu na stolp neuslišane, saj je bil tudi ta zaprt! :( Sem si pa zato bolj natančno ogledal cerkev.

Kip, ki ponazarja dve diktaturi, ki so ju preživeli prebivalci nekdanje Nemške demokratične republike.

Moja zadnja točka je bila tržnica v samem centru mesta in stara mestna hiša zraven. Tržnica je odprta le ob nedeljah in torkih (sem imel srečo :) ). Malo sem se izgubljal med prodajalci sadja, sira, mesa in kruha in si z vseh možnih kotov ogledal Altes Rathaus.

Sedaj je napočil čas za moj del ogleda mesta. Decembra lani so v Leipzigu odprli železniški tunel skozi mesto in mestno železnico, ki vozi skozenj. 

Odpeljal sem se do prve postaje izven tunela (Leipzig Nord) in kar nekaj posnel (30 posnetkov!).

Bombardier Talent 2.

Bil je lep dan v Leipzigu, a bil je čas za povratek. Vrnil sem se na glavno postajo in nazaj v Dresden. Tam sem odkorakal do hostla, čez nekaj časa pa sem se z nahrbtnikom vrnil na postajo. Ob 21:06 sem zapustil Dresden na vlaku ...

Osemindvajseti dan: Potsdam

V Dresdnu sem se zbudil v deževno in nevihtno jutro. Po zajtrku sem se odpravil na postajo, kjer sem se usedel na vlak nazaj proti Berlinu. Sprva sem mislil tam spati, a ker so bili vsi hostli na približno dobri lokaciji polni, sem šel v Dresden.

V Berlinu sem ostal le na postaji in v 20 minutah nadaljeval vožnjo v mesto Potsdam, ki je danes že skoraj predmestje Berlina. Tu je sedež deželnega parlamenta Brandenburg. V času Prusije in dokler je bila Nemčija kraljevina (do prve svetovne vojne) je bil v Potsdamu kraljevi sedež. Danes Nemčija ni več kraljevina, njena bogata dediščina pa ostaja in krasi mesto Potsdam, ki je obdano s prekrasnimi parki, mogočnimi palačami in številniki jezeri. Največji pečat je na mestu pustil kralj Friderik II oz. Friderik Veliki. Bil naj bi izjemno odprt in razgledan človek, ki je izjemno cenil tujo kulturo. Nizozemska mu je bila tako všeč, da je dal v mestu zgraditi celo mestno četrt v takem slogu, prebivalce je le prosil, da se v hiše vselijo, od njih ni zahteval plačila.

S postaje sem se tako najprej sprehodil do centra mesta. Ogledal sem si novi stari deželni parlament. Tako kot velik del Dresdna, je bil tudi ta porušen (druge pomembne zgradbe so ostle neporušene). Parlament je bil ponovno odprt šele leto nazaj. Zraven je še vedno v delu nek drugi objekt, ki je bil verjetno prav tako porušen med vojno. Brez teh informacij bi res težko rekel, da je taka zgradba zrasla v 21. stoletju.

Cerkvena kupola v ozadju.

Nasproti parlamenta stoji cerkev Svetega Nikolaja. Kot se zame spodobi, sem se povzpel na kupolo in si od tam ogledal panoramo mesta. Stopnice so bile najožje, kar sem jih videl. Občasno se je zataknil celo moj nahrbtnik. Izhod iz stopnišča je bil visok največ meter in pol, a verjetno manj. 

Se je pa videlo, da smo v Nemčiji. Ob vratih je bil zaslon, ki je kazal, kdaj kdo prihaja oz. kdaj lahko greš dol, saj na stopnišču ni prostora za srečanje. 

Za Potsdam bi z gotovostjo trdil, da je eno najbolj gozdnatih mest na svetu. Poleg tega ga obdajajo številna jezera in jezerca, ki mu dajejo nekakšno pravljično podobo. Se pa tako kot v Dresdnu (in verjetno še kakšnem vzhodnonemškem mestu) prepletata stara arhitektura in socialistični bloki.

Od cerkve sem nadaljeval do nizozemske četrti. V trenutku sem mislil, da sem spet v Amsterdamu (manjkali so le kanali). Tu sem se malo ustavil in si privoščil posladek: ledeno kavo. :)

Iz malega Amsterdama sem nadaljeval proti severu do mestnih vrat Nauener Tor. Še posebej lepo izgledajo, ko skozi zapelje tramvaj. :) 

Vrnil sem se malo proti centru in zavil na glavno peš ulico in se sprehodil do drugih mestnih vrat na zahodu: 

Bradenburger Tor (nekoliko manjša kot v Berlinu).

Tu se začnejo kraljevi vrtovi in palače (so tudi na drugih delih mesta, a tu jih je največ, vrtovi pa so največji). Najbolj znana se imenujeta Sanssouci Schloss in Park. Oba je dal zgradit prav Friderik II. Grad oz. raje palača je postavljena na vrhu 6 teras vinogradov (očitno je Friderik rad pil vino. Morda pa je imel rad trgatve :) ). Rokoko palača na vrhu teras in z vodometom spredaj izgleda noro. Tudi jaz bi tu živel :). 

Povzpel sem se na vrh vseh šestih teras in si palačo in številne ornamente ogledal tudi od bliže.

Cel čas v parku me je iz ozadja strašil star mlin na veter. Očitno me Nizozemska noče še zapustiti. :) 

Nato sem nadaljeval skozi park. Ob poti sem videl dva zelo zanimiva kipa. Eden je kazal rit vsem, ki so šli mimo.

Sledil je zelo simpatičen siciljanski park, v katerem so bile tudi palme in več rož, kar je naredilo vse skupaj bolj živahno. Med drugim je bil tudi tunelček iz zelenja, kjer je bilo verjetno ob vročih poletnih dneh (kot danes :) ) zelo prijetno in hladno.

Kot zadnjega sem si ogledal še park Orangerie pred enakoimensko palačo. Zame najlepši del celotnega parka. Velik vodomet, kamnite stopnice z obeh strani, v ozadju kamniti oboki preraščeni z zelenjem, vmes pa številne kamnite posode z vijoličnimi rožami. Glede na to, da časa za ogled celega parka nisem imel, sem zadnje pol ure ostal tu in občudoval Orangerie park.

Ko je prišel čas, sem se odpravil na avtobusno postajo pred Orangerie in se z avtobusom odpeljal do železniške postaje Park Sanssouci. Tu je bila za za kralja Friderika zgrajena železniška postaja po vzori angleških podeželskih hiš. Danes je tu sedež Deutsche Bahn Akademie. Dobro vedeti. :)

Od tu sem se z vlakom vrnil na Berlin HBf in od tam do Dresdna. Za mano je še en prekrasen dan. Ni še konec. :) Jutri se bom odpeljal z vlakom ...