Drugo jutro v Huntlyju smo še zadnjič začeli s full scottish breakfast. Po zajtrku smo se odpravili proti Edinburghu. Imeli smo dolgo pot pred sabo.
Peljali smo se proti zahodu, najprej skozi vasico Dufftown, v kateri je znana distilerija Glenfiddich. Od tu dalje smo se vozili po dolini reke Spey, ob kateri je večina distilerij na Škotskem in vsakih nekaj milj smo videli tablo za ogled te in te distilerije, nekatere bolj znane kot druge.
Ob dolini se je pokrajina počasi spreminjala. Majhni griči, prekriti s polji in pašniki so postali večji in bolj pusti, preraščala jih je le še trava in nizko grmičevje, polj ni bilo več, pašniki pa le še občasno bolj v dolini.
Ob cesti smo zagledali železniško progo na kateri je stala parna lokomotiva, pred vlakom pa je bila postaja. Na peronu pa nekaj navdušencev s fotoaparati. Takoj za tem smo videli odcep za muzejsko železnico in šli smo pogledat. Imeli smo srečo. Vlak se je ravno prirpavljal na odhod, ki je bil čez 10 minut. Ogledali smo si ga od blizu in se nato premaknili na bližnji most in čakali na pisk in odhod. Tu smo dočakali še en magičen trenutek in nastala je še ena neverjetna fotografija.
Še druga zmagoslavna slika muzejskega vlaka.
Ko je vlak odpeljal, smo nadaljevali pot ob železnici (in vlak tudi prehiteli, a bil je daleč stran) proti kraju Aviemore, škotskemu smučarskemu središču (tudi to imajo :) ). Številne pohodniške in športne trgovine kažejo, kaj počne večina turistov tu. Dokaj zanimivo, glede na to, da so hribi dokaj nizki (pod 1000 m in zelo položni).
Nadaljna pot je potekala skozi enako pokrajino. Položni, s travo prekriti hribi, v dolini pa mi, železnica, reka in daljnovod. Popolnoma drugačna pokrajina kot v okolici Fort Williama ali Huntlyja.
Na drugi strani hribov se je pokrajina ponovno spremenila. Hribi so bili vedno nižji in preraščeni z gozdom, polja in pašniki pa izključno v dolini. Ustavili smo se v kraju Dunkeld, kjer smo se ustavili v lokalnem pubu in si privoščili nekaj hrane. Odlično. Vreme je prvič, odkar smo tu, pokazalo kako izgleda večinoma. Oblačno, vsake toliko malo zapiha in včasih malo dežuje oz. rosi. V takem dežju ti dežnik ne pride ravno prav. A ni preveč moteče. :)
Iz Dunkelda smo nadaljevali mimo Pertha in se po avtocesti odpravili do zadnjega postanka pred Edinburghom: Forth rail bridge. Železniški most je bil zgrajen leta 1890, dolg je kar 2,5 km in izgleda noro. Ogledali smo si ga iz vzporednega cestnega visečega mosta, odprtega leta 1964. Rdeči železni most je eden najlepših in mogočnih železniških struktur, ki jih poznam. Za tisti čas je bil tudi izjemen gradbeni dosežek in je skrajšal pot proti severni Škotski za več ur.
Nekoliko novejši cestni most.
Odpeljali smo se čez cestni most in v center Edinburgha, do našega B&B-ja. Odnesli smo prtljago v sobo in odpeljali našo Vauxhall Astro nazaj na letališče. Od tam smo se z avtobusom odpeljali nazaj v center in se malo sprehodili, predvsem zato, da smo našli pub in se odžejali (vsak po svoje).
Še kratek sprehod proti domu. Pred domom smo se ustavili še v enem pubu, kjer smo si privoščili še večerjo. Potem pa domov in spat. Treba se je spočiti za jutri. :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar