Osemnajsti dan: Severovzhodna Škotska

Tudi v Huntlyju smo imeli zajtrk kot se spodobi, nato smo še malo delali načrt za ta dan in smo šli.

Če si na Škotskem se spodobi, da obiščeš distilerijo viskija, ki jih tu ne manjka. Prav to je bil naš prvi postanek, v distileriji Glen Garioch (izgovorjeno Glen Gari, ne sprašujte zakaj. Keltska stvar :) ). Ogled je potekal v vrstem redu predelave ječmena. Najprej so ga pustili na tleh, da se je škrob v njem spremenil v sladkor. Nato ga večkrat skuhajo in odcedijo in skuhajo in ... Ostanek nato dajo kmetom za krmo, v pridobljeni sok pa dodajo kvasovke in pustijo, da se celotna zmes fermentira Sledi dvakratno (nekateri tudi trikrat) destiliranje, kjer pridobijo tudi večjo vrednost alkohola (iz 8% na več kot 50). Nato ga razredčijo z vodo in nalijejo v sode, da se stara več let. Optimalen čas naj bi bil 12 let. Starejši viskiji so dražji, a to predvsem zaradi višjih davkov, ki jih morajo plačati proizvajalci in ne zaradi posebno večje vrednosti viskija. Na koncu ogleda je sledila še degustacija. Moram reči, da mi ne ustreza preveč. Precej boljša je bila mešanica podobna Bailysu z njihovim viskijem.

Posebni dimniki, ki ujamejo saje in dajo viskiju dimljen okus.

Viski v staranju.

Zelo blizu distilerije je tudi grad Tolquhon. Sprehodiš se lahko skozi grad, se povzpneš na stolp in še. Grad je bil zgrajen bolj kot rezidenca in ne kot obrambna utrdba. Za vojsko je popolnoma neuporaben in napada ne bi preživel. Imel pa je lasten vodnjak, pekarno, pivovarno, knjižnjico,... Zelo zanimivo in še v precej dobrem stanju. Nekaj ga je namreč porušenega.

Od gradu smo se odpravili do vzhodne škotske obale, severno od mesta Aberdeen. Ustavili smo se v pristaniškem mestu Peterhead in si privoščili kosilo.

Nadaljevali smo po vzhodni obali proti severu do mesta Fraserburgh. Tam smo si ogledali svetilnik, star že več kot 200 let, se nanj povzpeli in si ogledali tudi spremljevalno infranstrukturo. Svetilnik je del gradu in sprva je bila le leča nameščena na strehi, a zaradi velike teže (4 tone) se je kmalu začela streha posedati, celotna zgradba pa pokati. Zgradili so nov svetilnik sredi gradu (morali so ohraniti grad, pravilo nadzornikov). Lightkeeperji so torej uporabljali nekdanje grajske sobane za shrambo parafina in kot orodjarno. Povzpeli smo se prav na vrh do žarnice in gromozanske leče. Celo splezali smo noter. Medtem smo zvedeli za vse težko delo, ki so ga morali svetilničarji opravljati. Večkrat na noč so morali nositi sode parafina, težke 35 kilogramov, iz skladišča v prvem nadstropju do vrha, kakšnih 80 stopnic višje. Parafin so nato zlili sod in nato s črpalko ustvarili dovolj pritiska, da je gorivo prišlo do svetilke. Poleg tega so morali vsake pol ure dvigniti utež, ki vrti lečo, z dna svetilnika do vrha. Leče so morali stalno čistiti in ker so prav ta svetilnik velikokrat obiskali nadzorniki, so morali biti pogosto častno oblečeni. Težko je delo Lightkeeperja.

Zraven so 3 majhne hišice v katerih so živeli vsi trije: glavni, prvi pomočnik in drugi pomočnik lightkeeper. V četrti je motor, ki omogoča delovanje naprave foghorn (ne vem kakšen je prevod: megelna sirena?). Ta je bil tako glasen, da naj bi se ga slišalo kar 15 milj daleč. Bogi ljudje v vasi zraven. :) Med foghornom in starim svetilnikom je novi, mnogo mlajši svetilnik, ki je prevzel naloge, ko so starega zaprli leta 1991.

Žarnica in leča.

Pogled na novi svetilnik, foghorn in morje z vrha.

Foghorn.

Cesta iz Fraserburgha nas je vodila ob morju in ustavili smo se v vasici Rosehearty in se sprehodili po pomolu. Na obali in v luki se vidi, da je oseka. Čolni so večinoma na suhem, nekaj metrov pod pomolom. Ob tej obali naj bi bilo veliko delfinov, a videli nismo nobenega.

Tudi naprej smo se vozili v bližini obale, a ta je bila vedno bolj strma in kmalu so nastali klifi. Našli smo odlično razgledno točko in se malce sprehodili in si ogledali prekrasen razgled na morje, klife, zalive, vasico, ... Kasneje sem ugotovil, da sem v tej travi dobil tudi dva nezaželena gosta: klopa, ki sem ju odkril šele doma.

Cesta nas je pripeljala v mesto Banff, kjer smo pojedli večerjo in se odpravili nazaj v celino proti Huntlyju. Bil je prekrasen dan in zagotovo sledi še kakšen. Kmalu bo tudi kakšna vožnja z vlakom. :)