Jutro v Innsbrucku se je začelo podobno kot prejšnje v Feldkirchu. Oblačno in deževno. A prav tako kot včeraj je po jutranji rutini in zajtrku nehalo deževati. Le da danes ni sijalo sonce. In to niti sekundo v celem dnevu.
Iz hostla sem se z avtobusom odpeljal do mesta (postaja je pred hostlom in ravno ko sem prišel ven, se je ustavil na postaji. Samo stekel sem skozi vrata.). V centru sem prestopil na linijo W in se odpeljal do Alpenzoo. Kot že ime pove, so tu le živali, ki jih najdemo v Alpah.
Večino teh živali sem že videl v naravi, a vseeno jih je bilo lepo videti. Še toliko bolj tiste, ki jih v naravi nisem in jih niti ne bi ras videl. ;)
V drugi ogradi sta se ravno dva dihurja igrala. Šel sem mimo volkov. Vmes je bil tudi del z živalmi s kmetije. Naprej so bili bivoli, los, velika odprta ograda (ni ograje med tabo in živalmi) s kozorogi. Bilo je tudi kar nekaj mladičev. Naslednja je bila kletka z jastrebi (predvidevam), družbo pa so jim delali svizci?
Sledila sta dva risa, ki sta se malce skrivala v zelenju, na drugi strani gamsi. Nižje dol še sove, divje mačke in za konec medved. Zelo zelo utrujen medved. Vsaj tako je izgledal.
Po živalskem vrtu sem se z avtobusom odpeljal nazaj v mesto. Najprej sem šel do Inna in mosta (Innbrucke!!!!).
Od tu sem se obrnil v center, na Hertogen-Friedrich Straße, glavno ulico starega mesta, ki je polna prekrasnih starih hiš. Na začetku je hiša z zlato streho (Golden Dachl). Ob ulici je tudi mestni stolp. Tokrat se nisem povzpel na vrh. Nadaljeval sem po ulici navzdol, ko se ta spremeni v Maria Theresien Straße. Prav ona je namreč pustila velik pečat na mestu. Na sredini ulice stoji Annasäule. Na koncu ulice je še slavolok (Triumphpforte), ki pa je bil žal v obnovi.
Tu sem se obrnil in se vrnil do H-F Straße. Tu je bilo tudi nekaj bolj in manj zanimivih street performerjev. Poudarek na manj zanimivih! Ponovno sem stal pod mestnim stolpom in prepričal me je. Povzpel sem se na mestni stolp. Ni prav visok, a vseeno si nad večino hiš v mestu, saj niso ravno visoke.
Oblačnost je še vedno vstrajala, a vsaj deževalo ni. Spustil sem se na ulico in se vrnil do Inna. Sprehodil sem se ob reki do naslenjega mosta, se tam obrnil in še skozi kraljevi park nazaj. Če bi bilo suho in nekoliko topleje (nad 15 stopinj), bi se verjetno ustavil, tako pa me ni prav nič mikalo.
Skozi park sem prišel do Hofburga, rezidence Marije Terezije. Sama zgradba je bila zgrajena že veliko pred njo, a ona jo je dala obnoviti v njej najljubšem: barok in rokoko slogu. Nasproti stoji mestno gledališče. Sprehodil sem se do katedrale svetga Jakoba, ki je na drugi strani Hofburga.
Lonely planet pravi, da je notranjost over-the-top barock in moram se strinjati. Vsega skupaj je že kar preveč.
Ko sem izstopil iz cerkve, je ravno začelo deževati. Odpravil sem se do mojega rezervnega načrta v primeru dežja: muzeja planinskega društva.
Bolj kot to, je razstava o gorah in kako le-te popolnoma zasvojijo posameznike, ki ne morejo živeti breg njih. Predstavljene so številne slike in fotografije gora, dopolnjene s številnimi izjemnimi citati, z gorami in gorništvom pa vse skupaj povezujejo reliefi, razstave kamnov in opisi odprav in njihove opreme. Med drugim tudi seznam, kaj vse so imeli s seboj.
Ob izhodu sem opazil še eno zelo zanimivo sliko. Ko sem prebral opis ob sliki, sem bil še bolj presenečen. Prepuščam vam, da sami preberete.
Poln gorskih vtisov sem šel še na večerjo in v hostel. Innsbruck je izjemno lepo mesto. Ima le to pomanjkljivost, da to tudi vsi vedo. Poleg tega sem imel še izjemno smolo z vremenom (13 stopinj avgusta?). 90% vseh turistov predstavljajo Italijani, katerih je daleč največ, in Nemci. Zaradi tako velikega števila Italijanov, se jim turistični delavci zelo prilagajajo. In ne govorim le o napisih. Prav zaradi vsega tega sem jedel za večerjo pico. Cel dan nisem videl ene tirolske restavracije. Bilo je pa cel kup picerij, ristorante, trattoria.
Jutri že nadaljujem pot proti vzhodu, a v Innsbruck se bom še vrnil, upam da v lepšem vremenu. ;)
