ÖS7ERREICH

Pavza ni trajala dolgo. Jutranja rutina prejšnjega tedna se je ponovila. Zjutraj do Neuhausa in z vlakom v Beljak. Tokrat pa sem se tu usedel na drug vlak.

EC Wörthersee iz Celovca v Dortmund. Očitno so ti prazniki nekaj posebnega. Vsi se vozijo z vlaki. Tako je očitno tudi Nemcem zmanjkalo vagonov. Cel naš vlak je bil sestavljen le iz vagonov prvega razreda, ki so bili prekategorizirani v drugi razred. Razlikw v udobju sicer ni, a vseeno se pozna, predvsem več prostora za noge in širši sedeži (bolj kot fotelji).

Tako sem se gosposko odpeljal mimo Bad Gasteina (ali Badgasteina, kakor vam je ljubše) do Schwarzach-St. Veit. Tu je sledil drugi prestop, na vlak za Innsbruck. Vrnil sem se nazaj na raven drugega razreda (manj udoben, a novejši vagon, ki je imel električni vtikač).

Tudi ta vlak je bil zelo poln. Peljali smo se skozi prekrasno gorsko pokrajino, mimo glavnih smučarskih središč. Zell am See, Saalbach, Leogang, Kitzbuhel in še cel kup manjših. V Wörglu je večina izstopila (za Nemčijo) in do Innsbrucka je bil vlak prazen. Tam sem še zadnjič prestopil.

Tokrat na vlak za Bregenz. Še dve uri in pol vožnje, čez prelaz Arlberg in spust v najmanjšo in skrajno zahodno avstrijsko regijo Vorarlberg (bolj logično bi bilo Hinterarlberg ;) ). Osem ur po vstopu na vlak v Neuhausu sem prispel v Feldkirch. S postaje sem se naprej odpravil do hostla, nato pa v mesto.

Center mesta je staro srednjeveško mesto, nad katerim stoji grad. Mestece je prav prisrčno in razgibane, barvne hiše res poživijo ulice. Pred cerkvijo stoji spomenik Rheticusu: domačinu, učencu Kopernika in tistemu, ki je poskrbel, da se je Kopernikova ideja o heliocentričem sistemu širila (Kopernika so zažgali na grmadi, ker je razglašal takšne ideje!?!?). Spomenik je v obliki sončne ure.

Zraven cerkve je vodnjak. Se vidi, da smo blizu Švice. Zanimive so bile orlovske glave, iz katerih je tekla voda.

Seveda sem se povzpel na grad in si ogledal mesto še z višine. V gradu je urejen sicerm tudi muzej, a je bil že zaprt. Razgled na mesto pa je bil prekrasen.

Bilo je že pozno in čas je bil za večerjo. Danes to ni bila tuna, ampak lokalna, vorarlberška specialiteta. Käsespätzle! Vlivanci v sirovi omaki, s praženo čebulo in jabolčno čežano. Njam! Za sladico pa še nekaj čokoladnega. Mohr im Hemd.

Po večerji je sledil še kratek sprehod ob reki Ill nazaj do glavne ceste, do avtobusne postaje in nazaj v hostel.

Ob sprehajanju po ulicah Feldkircha imaš občutek, da si v Švici, ne Avstriji. Obdajajo te strmi, visoki hribi, center mesta je kot majhen Bern. Verjetno ne tudi zaradi tega Vorarlberg v zgodovini že poskušal pobegniti Avstriji in se priključiti Švici. A mu ni in ni uspelo. Mogoče je pa bolje imeti majhno Švico v Avstriji. So vsaj cene bolj prijazne. ;)