Tokrat ni bilo večjih problemov pri bujenju in po odličnem zajtrku sem se z avtobusom odpeljal do železniške postaje in na vlak. Odpeljal sem se po dolini reke Ren navzdol, do mesta Bregenz, glavnega mesta Vorarlberga, ki leži ob Bodenskem jezeru.
S postaje sem takoj šel do jezera in si ogledal Seebühne. To je del mestnega gledališča, tribune pa so na odprtem in obrnjene proti jezeru. Pred tribunami stoji ogromen oder, že opremljen s scenografijo za eno predstavo. Ker je menjava scene zahtevna, se menja le enkrat na leto (ali celo redkeje). Predstave se uprizarjajo ob poletnih večerih in to le v lepem vremenu. Letošnja je Mozartova Čarobna Piščal (Die Zauberflöte).
Od gledališča sem nadaljeval ob obali jezera (Seepromenade), skozi zelo lepo urejen park, do pristanišča. Ladje povezujejo Bregenz z ostalimi mesti ob jezeru v Nemčiji (Lindau, Friedrichshafen, Konstanz) in Švici (Kreuzlingen, Romanshorn).
Tu sem se obrnil stran od obale, naravnost v hrib. Moj naslednji cilj je bila spodnja postaje gondole Pfänderbahn, ki vozi na hrib Pfänder (kakšno naključje!). Z gondolo sem se odpeljal na hrib na višini čez 1000 metrov, s katerega je razgled na jezero enkraten. Žal je bila vidljivost slabša, a vseeno se je dalo videti Bregenz, nemško mestece na otoku Lindau in izliv Rena v jezero.
Na vrhu je urejen tudi nekakšen alpski park, kjer so nekatere značilne živalske vrste Alp. Svizci so se vsi skrivali v luknjah, videl pa sem jelene, muflone in najbolj prisrčne od vseh: domače svinje in divje svinje. Imeli so tudi koze, zajce in kozoroge, a vsi so večinoma le sedeli na travi, ali pa so se celo skrivali v hišicah. Edino mladiči divje svinje so bili razigrani. Medtem ko je mama ležala v blatu, so skakali okoli in se metali in valjali po blatu. Mamo so pustili pri miru. Eden jo je dvakrat dregnil in takoj ga je odgnala. Očitno je želela imeti mir!
Še enkrat sem si ogledal razgled, tokrat z razgledne ploščadi in odpravil sem se nazaj v dolino. Na poti dol sem naredil par slik še iz gondole.
Nazaj na tleh sem se odpravil do starega jedra Bregenza Oberstadt, ki je, tako kot ime pravi, nekoliko dvignjen in nad sedanjim mestom. Je zelo majhen, hišice pa so zelo zelo lepe. Od posebnosti sta tu Martinsturm, ki ima največjo "čebulno" kupolo v srednji Evropi. Druga zanimivost je še stara lesena mestna hiša. A vse hiše tu so nekaj posebnega in težko bi rekel, katera je najlepša.
Vrnil sem se nazaj dol v center, kjer so nekoliko novejše zgradbe, med drugim tudi sedanja mestna hiša. Veliko imajo tudi "švicarskih" vodnjakov z rožami in dvema majhnima curkoma vode. To le še pripomore k že tako močnemu občutku, da si v Švici.
Sedaj je bilo ogledov konec, sledilo pa je nekaj, česar sem se veselil cel dan. Šel sem se kopat. Odpravil sem se nazaj do jezera in se ulegel na travo v senco. Malo sem počakal, a kmalu sem šel v jezero. Imelo naj bi 19,5 stopinje, a za kopanje ob takem lepem sončnem dnevu je bilo to čisto dovolj. Sploh ker se je zgornji sloj ogrel čez 20 stopinj. Na plaži sem preživel dve uri in pol in bil trikrat v vodi. Bilo je odlično.
Počasi se je že večerilo in imel sem še en opravek, zato sem se odpravil s plaže nazaj na postajo. A nisem se peljal daleč. Izstopil sem na drugi postaji: Bregenz Riedenburg. Sedaj je verjetno že jasno, kaj sem nadaljno uro počel tu. VLAKI!!!!
Po končanem snemanju sem se odpeljal nazaj v Feldkirch. Še večerja in spat. Še veliko me čaka v naslednjih dneh. ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar