Švica: 29.3. Basel

Že tretje jutro smo se zbudili v predmestju Basla in čas je že bil, da si ga ogledamo.

Tudi danes smo se odpeljali z avtom. Parkirali smo ob Renu in se sprehodili po mestu. Basel je industrijsko mesto, znano predvsem zaradi kemične in farmacevtske industrije. 

Center mesta je tako kot v večini švicarskih mest, zaprt za promet. Po ozkih zavitih ulicah smo se prebili do Münstra. Tu se je odprl trg, obdan z lično urejenimi hišami (Švica pač). Ob cerkvi je razgledna ploščad na Ren in Neubasel na drugem bregu.

Ren je vse do Basla plovna reka in tu je tudi edino švicarsko pristanišče. Skozi mesto vozijo tudi številne potniške, večinoma turistične ladje.

Od Münstra smo nadaljevali skozi zavite ulice, mimo prekrasnih hiš do živo rdeče mestne hiše (Rathaus). 

Rathaus...

Za nekaj minut smo se ustavili, naredili preveč slik in ko smo se nagledali Rathausa nadaljevali skozi ozke uličice do naslednjega trga Barfüsserplatz.

Tu je bil sejem, kjer so imeli tudi manjšo ogrado s kozami, ovcami, kokošmi in prašiči. :-D Večinoma se živali niso dale motiti!

Na bližnjem trgu, pred moderno galerijo je postavljen izjemno zanimiv Tinguelyjev vodnjak, sestavljen iz premikajočih in vrtečih se delov iz katerih iz vsepovsod šprica voda.

Naš kratki sprehod po Baslu se je končal s povratkom do Rena, kjer smo imeli parkiran avto in se odpeljali domov na kosilo.

Po kosilu smo se odpeljali še na kratek ogled okolice Liestala, ki je posejana s številnimi sadovnjaki, vinogradi, njivami in majhnimi podeželskimi vasicami. Žal nimam nobenega slikovnega dokaza za to, saj smo bili cel čas v avtu. Zunaj je namreč močno deževalo.

Ob pol šestih smo spakirali prtljago in se odpeljali nazaj do Züricha. Brigita in Žiga sta se nazaj proti Münchnu odpeljala z avtobusom, jaz pa sem imel še uro in pol do vlaka. Preživel sem jo kje drugje kot na železniški postaji. Če bi malo manj deževalo in pihalo bi bilo tudi super.

Ob 20:40 smo se iz Züricha odpeljali proti domu. Podaljšani vikend v Švici se je tako hitro končal, a bilo je nepozabno. Do naslednjega potovanja gotovo ne bo minilo toliko časa (upam!).

Švica: 28.3. Bern in Schilthorn

Drugo jutro v Liestalu se je začelo nekoliko pozneje kot prvo (hvala bogu!). Po zajtrku smo šli v trgovino, nato pa se odpravili na pot. Z avtom smo se odpeljali v isto smer kot včeraj, proti Bernu. Ker je sobota in prvi dan počitnic v Švici in Nemčiji (verjetno tudi še kje) je bila na cesti huda gneča (z vlakom bi bilo hitreje. :-D).

V Bernu smo si najprej ogledali Bärengraben. V Bernu sem bil sam že lani, zato mi je bila medvedja ograda že znana, a tokrat sem videl tri medvede in to od bliže kot lani, a prav tako kot lani, so večinoma le ležali in vsakih nekaj minut malo obrnili glavo. Pogled prek reke Aare proti centru Berna je (še vedno) prekrasen, zato je bilo to potrebno še enkrat poslikati.

Od Bärengrabna smo se z avtom čez Aare odpeljali v Bern, da bi si ga ogledali še iz avta. A centri mest v Švici so večinoma zaprti za avtomobile in po nekaj poskusih dostopa do centra smo to ugotovili in obupali. Zavili smo nazaj proti avtocesti in južno v smeri Berner Oberlanda. Mimo Thuna in Spieza ob Thunskem jezeru do Interlakna in v dolino proti globokim alpskim dolinam v okolici Jungfraua.

V mestecu Lauterbrunnen smo se ustavili v trgovini. Tu je sicer garaža za goste gorskega letovišča Wengen, ki je tako kot Zermatt zaprto za motorni promet.

Nadaljevali smo še nekaj kilometrov po dolini navzgor do spodnje postaje gondole. S štirimi gondolami smo se skozi kraj Mürren povzpeli na 2900m visok Schilthorn Piz Gloria. 

Doline v švicarskih alpah so ledeniške doline, ki imajo ravno dno in izjemno strma pobočja. 

Pogled v steno proti skupini Jungfrau.

Prva gondola...

Druga gondola...

Tretja gondola...

Višinomer v gondoli.

Pogled proti kraju Mürren in Jungfrau v ozadju.

Na razgledni ploščadi na vrhu so leta 1969 posneli film James Bond On Her Majesty's Secret Service. To dajo obiskovalcem vedeti na vsakem koraku (filmska glasba v vsaki gondoli, napisi 007 na vseh stenah,...).

Četrta gondola...

Piz Gloria... (v megli)

Razgled s tega vrha naj bi bil prekrasen, predvsem proti trem mogočnim goram Eiger, Mönch in Jungfrau. 

Žal se je vreme poslabšalo in vsi vrhovi (tudi naš) so bili zaviti v meglo. Usedli smo se v restavracijo na vrhu gore in se odvrteli en krog (vrteča restavracija). Vidljivost je bila vedno slabša in ob petih smo se odpravili nazaj v dolino. Še na kratko smo skočili ven na "razgledno" ploščad in potem ko nas je v nekaj sekundah odpihnilo in zasnežilo smo takoj zbežali nazaj noter.

Pot proti domu smo od Interlakna nadaljevali po dolini do Brienza in mimo Luzerna nazaj do Liestala. 

Še en prekrasen dan v Švici, kjub slabšemu vremenu! Sedaj pa ne smemo pozabiti prestaviti ur!

Švica: 27.3. Zermatt in Gornergrat

Petek smo začeli zgodaj. Po odličnem zajtrku smo se odpeljali do železniške postaje Liestal in šli z vlakom do Berna, prestopili na drugi vlak mimo Thuna, Spieza in skozi 35km dolg Lötschberg Basistunel privrtali v kanton Wallis (Valais po francosko). Do tunela se je sonce s težavami prerinilo skozi oblake, v Wallisu pa je bilo jasno.

V Vispu smo ponovno zamenjali vlak in se usedli na Matterhorn Gotthard Bahn, ozkotirno zobato železnico, v smeri Zermatt. Po ozki dolini smo se počasi vzpenjali, razgledi z vlaka pa so bili vedno lepši. 

Po eni uri vožnje smo prispeli v Zermatt. 

V mestu je prepovedan motorni promet, v mestu vozijo le električna vozila: majhni taksiji in minibusi. 

Zraven železniške postaje je tudi končna postaja gorske zobate železnice Gornergrat Bahn.

Začeli smo dobre pol ure dolgo in 1500m visoko pot. Sprva smo se vzpenjali skozi gozd na Zermattom. Nad gozdno mejo se je odprl prvi pogled na Matterhorn, najbolj prepoznavno goro v Alpah. Mimo številnih smučarskih prog, gondol in sedežnic smo se počasi dvigovali do vrha železnice, razgledne ploščadi Gornergrat, na višini 3100m nad morjem.

Vreme je bilo enkratno in razgled na okoliške gore izjemen. Bilo je tudi mraz in na trenutke je kar močno zapihalo, zato smo šli v kočo, kjer smo tudi pojedli kosilo. Skozi okno smo stalno pogledovali proti Matterhornu, ki je bil ves čas zavit v meglice, zdaj bolj, zdaj manj. A tudi megla se je kmalu naveličala in zunaj smo imeli krajši foto shooting v vseh možnih kombinacijah. (Vmes so nas azijski turisti večkrar zasuli s snegom, ker so tudi sami "ustvarjali" fotografije z Matterhornom)

Z vrha se vidi tudi Monte Rosa, najvišji vrh v Švici. Spregledan zaradi manj spektakularne oblike?

Spustili smo se nazaj do železniške postaje, se še enkrat ozrli po vseh okoliških hribih in se usedli na vlak nazaj proti Zermattu. 

Na poti dol smo Matterhorn še nekajkrat slikali, z vseh možnih zornih kotov. Samo na mojem fotoaparatu je nastalo kakšnih 100 slik Matterhorna.

V Zermattu smo se nato še sprehodili skozi mestno jedro in (bolj od daleč) gledali izložbe številnih trgovin ob ulici. 

Videli smo tudi tradicionalne Walliške hiše, ki so postavlene na stebrih, vmes pa so tanke in široke kamnite plošče. Zaradi takšne gradnje miši niso mogle priti do hiše in posledično do hrane. Takšne kamnite plošče so tudi uporabljene kot strešniki na številnih hišah, saj v dolini tudi veliko piha (namig za gradnjo v Vipavski dolini).

Ob štirih smo se usedli na vlak nazaj proti domu. Že na prvi postaji smo zaradi zamude vlaka v nasprotni smeri, dobili zamudo, s katero bi zelo težko ujeli povezavo v Vispu. A na zadnji postaji smo se ustavili za približno 20 minut (tehnične težave?) in aktualna je postala že pol ure poznejša povezava.

Na postaji v Vispu so nas po ozvočenju obvestili, da smo zamudili povezavo (a res? "sarkazem"). A na srečo so vlaki v Švici tudi pogosti in na naslednji vlak smo čakali manj kot 10 minut. Ponovno skozi Lötschberg do Berna, prestop in vožnja do Liestala.

Popolni dan se je končal doma z odlično švicarsko večerjo raclette. Jed s topljenim sirom, podobna fondiju.