Petek smo začeli zgodaj. Po odličnem zajtrku smo se odpeljali do železniške postaje Liestal in šli z vlakom do Berna, prestopili na drugi vlak mimo Thuna, Spieza in skozi 35km dolg Lötschberg Basistunel privrtali v kanton Wallis (Valais po francosko). Do tunela se je sonce s težavami prerinilo skozi oblake, v Wallisu pa je bilo jasno.
V Vispu smo ponovno zamenjali vlak in se usedli na Matterhorn Gotthard Bahn, ozkotirno zobato železnico, v smeri Zermatt. Po ozki dolini smo se počasi vzpenjali, razgledi z vlaka pa so bili vedno lepši.
Po eni uri vožnje smo prispeli v Zermatt.
V mestu je prepovedan motorni promet, v mestu vozijo le električna vozila: majhni taksiji in minibusi.
Zraven železniške postaje je tudi končna postaja gorske zobate železnice Gornergrat Bahn.
Začeli smo dobre pol ure dolgo in 1500m visoko pot. Sprva smo se vzpenjali skozi gozd na Zermattom. Nad gozdno mejo se je odprl prvi pogled na Matterhorn, najbolj prepoznavno goro v Alpah. Mimo številnih smučarskih prog, gondol in sedežnic smo se počasi dvigovali do vrha železnice, razgledne ploščadi Gornergrat, na višini 3100m nad morjem.
Vreme je bilo enkratno in razgled na okoliške gore izjemen. Bilo je tudi mraz in na trenutke je kar močno zapihalo, zato smo šli v kočo, kjer smo tudi pojedli kosilo. Skozi okno smo stalno pogledovali proti Matterhornu, ki je bil ves čas zavit v meglice, zdaj bolj, zdaj manj. A tudi megla se je kmalu naveličala in zunaj smo imeli krajši foto shooting v vseh možnih kombinacijah. (Vmes so nas azijski turisti večkrar zasuli s snegom, ker so tudi sami "ustvarjali" fotografije z Matterhornom)
Z vrha se vidi tudi Monte Rosa, najvišji vrh v Švici. Spregledan zaradi manj spektakularne oblike?
Spustili smo se nazaj do železniške postaje, se še enkrat ozrli po vseh okoliških hribih in se usedli na vlak nazaj proti Zermattu.
Na poti dol smo Matterhorn še nekajkrat slikali, z vseh možnih zornih kotov. Samo na mojem fotoaparatu je nastalo kakšnih 100 slik Matterhorna.
V Zermattu smo se nato še sprehodili skozi mestno jedro in (bolj od daleč) gledali izložbe številnih trgovin ob ulici.
Videli smo tudi tradicionalne Walliške hiše, ki so postavlene na stebrih, vmes pa so tanke in široke kamnite plošče. Zaradi takšne gradnje miši niso mogle priti do hiše in posledično do hrane. Takšne kamnite plošče so tudi uporabljene kot strešniki na številnih hišah, saj v dolini tudi veliko piha (namig za gradnjo v Vipavski dolini).
Ob štirih smo se usedli na vlak nazaj proti domu. Že na prvi postaji smo zaradi zamude vlaka v nasprotni smeri, dobili zamudo, s katero bi zelo težko ujeli povezavo v Vispu. A na zadnji postaji smo se ustavili za približno 20 minut (tehnične težave?) in aktualna je postala že pol ure poznejša povezava.
Na postaji v Vispu so nas po ozvočenju obvestili, da smo zamudili povezavo (a res? "sarkazem"). A na srečo so vlaki v Švici tudi pogosti in na naslednji vlak smo čakali manj kot 10 minut. Ponovno skozi Lötschberg do Berna, prestop in vožnja do Liestala.
Popolni dan se je končal doma z odlično švicarsko večerjo raclette. Jed s topljenim sirom, podobna fondiju.
Ni komentarjev:
Objavite komentar