InterRail 2015: Vlak in trajekt v Skandinavijo

Začel se je projekt: Priti do Puttgardna in do Københavna (kot se napiše po dansko). Dan sem začel z zajtrkom v hostlu in pakiranjem. Ob 10:04 sem se z RegioExpressom odpeljal s Hauptbahnhofa proti Lübecku. Ta del poti mi je bil znan, saj sem Lübeck obiskal pred dvema letoma, na mojem prvem InterRailu!

45 minut in bili smo v Lübecku. Poiskal sem peron, kjer je moj naslednji vlak in vstopil. Nadaljevali smo ob 11:12. Začela se je pot v neznano. Po pokrajini Schleswig-Holstein smo se prebijali severno, proti Baltskemu morju. Pokrajina je bila ravna, menjavala so se polja in gozdovi, vsakih nekaj minut kakšna vasica in v daljavi vedno več vetrnic.

Po dobri uri vožnje smo zapustili celino in preko mosta prišli na otok Fehmarn. Do pisanja tega bloga sem vedno mislil da je Fehrman. Ups! Še slabe pol ure in prispeli smo v Puttgarden, mejna postaja med Nemčijo in Dansko. Petnajst minut za nami je prispel EuroCity iz Hamburga (na katerem do tu ni bilo prostora!). Na vlaku sem takoj razumel, zakaj so letos rezervacije obvezne (lani niso še bile). Na vlaku ni bilo prostega sedeža. Nekaj ljudi je sedelo kar na tleh!

V Puttgardnu se je začela dogodivščina. Postaja leži ob morju in tu je trajektno pristanišče za prečkanje ožine Fehmarn. Naš vlak je počasi, vzporedno z avtomobili, zapeljal na trajekt. Ko smo sd ustavili, smo se izkrcali in šli na palubo. Ko sem prišel na vrh, in bil sem med prvimi, smo se že premikali! Trajekt počaka vlak in takoj odpelje.

Plovba je bila valovita in zelo vetrovna. Takoj sem razumel, zakaj je tu toliko vetrnic. Videl sem jih na nemški strani (otok Fehmarn), na danski strani (otok Lolland) in v morju, kjer jih je bilo največ! Po ozvočenju so povedali, da bomo do pristanišča Rødby potrebovali 45 minut. Zelo so tudi poudarili, da se nahajamo na prvem hibridnem trajektu na svetu, ki za pogon uporablja dizelski motor in elektriko iz baterij! Naš Prins Rihard, trajekt firme Scandlines je okrog dveh pristal na Danskem otoku Lolland v pristanišču Rødby.

Do Københavna smo imeli še dve uri in pol vožnje. Najprej po otoku Lolland, nato čez most na otok Falster in še čez en most na otok Sjælland, na katerem se nahaja tudi dansko glavno mesto.

Nekaj tednov pred mojim popotovanjem sem bral, da sta Danska in Nemčija sklenili, da tudi prek ožine Fehmarn speljeta cesto in železnico. Ni pa še odločeno, ali bo zgrajen most, tunel ali mešanica obojega, kot je med Dansko in Švedsko (tudi to bom videl)!

Tudi na danski strani se pokrajina ni kaj dosti spremenila. Edina razlika je bilo to, da je bilo na vlaku vedno več ljudi.

V København smo prispeli nekaj pred peto, z deset minutno zamudo. Moj prvi cilj je bil kupiti karto za nazaj, da ne bom spet zadnji dan iskal in se vozil z lokalnimi vlaki in neštetokrat prestopal. Ponovila se je zgodba iz Hamburga. Vzamem številko in na listku zraven piše, da bom čakal približno 22 minut! Od kje ravno 22? Kakorkoli, čakal sem več kot pol ure, a tokrat sem dobil karto od Københavna do Hamburga! Na željenem vlaku!

Z glavne postaje sem se z vlakom odpeljal do postaje Nørreport, od koder sem še kakšnih deset minut hodil do hostla. Nahrbtnik sem nesel v sobo in se sprehodil do bližnjega parka, kjer sem napisal blog in pojedel večerjo. Želel sem še malo brati knjigo, a je bilo premrzlo. Ja PREMRZLO! Vsake toliko je zapihalo in bilo je kot novembra ali marca.

Nazaj v hostlu sem imel veliko dela z raziskovanjem. København je velik in veliko je za videti, zato se moram odločiti, kaj me zanima oz. kaj bi (naj)raje videl. Moram tudi paziti, da si ne zadam preveč in potem cel dan tekam po mestu. Moje končne odločitve boste videli v prihodnjih dneh.

InterRail 2015: Köln

Plani se hitro spreminjajo in vedno moram biti pripravljen načrt spremeniti, zamenjati ali v celoti obrniti na glavo. Današnji prvotni plan naprimer, je bil iti zjutraj v Hannover, tam preživeti dan in se zvečer premakniti v Hamburg. Razen štarta in cilja, je bil dan povsem drugačen.

Včeraj zvečer sem v hostlu spoznal kanadčana, ki se je prav tako odpravljal proti Hamburgu. Dan (dopoldne) sva tako preživela v Kölnu. Ogledal sem si ga že na mojem prvem Interrailu pred dvema letoma, a sem si vzel tako malo časa, da sem videl le muzej čokolade in katedralo (na hitro). Zato mi sprehod po mestu ni bil prav nič odveč.

Začel sem na postaji, kjer sem najprej pojedel zajtrk. V hostlu ga sicer ponujajo, a ne danes. Bilo naj bi premalo gostov to noč in naj se ne bi splačalo. Karkoli naj bi to pomenilo! Na potovalnih informacijah sem (po dolgem čakanju) dobil vse informacije za moje nadaljnje potovanje, o katerem več jutri.

Köln leži v južnem delu Porurja, v 19. in začetku 20. stoletja enem od najbolj industrializiranih regij na svetu. Razvoj industrije so zaznamovale ogromno količine črnega premoga in železove rude. Veliko vlogo pri razvoju je imela tudi lega ob Renu, danes najpomembnejši plovni reki v Evropi. Zaradi bogatih naravnih zalog in industrijske infrastrukture, je imel Köln pomembno vlogo tudi v nacistični Nemčiji. Tu so izdelali ogromne količine orožja za nemško vojsko. To je bil tudi eden od razlogov, da je bil Köln ob koncu vojne eno od najbolj bombardiranih mest v Nemčiji. V centru je bilo porušenih skoraj tri četrtine vseh zgradb. Vsi večji industrijski objekti so bili uničeni, od železniške postaje je ostal le kup ruševin, most Hohenzollernbrücke je ležal v Renu,... Zanimivo je, da je katedrala, ki leži v centru mesta, preživela brez večjih posledic.

To je bil tudi najin prvi cilj, le nekaj metrov stran od postaje. Katedrala je OGROMNA. Dobiti celotno zgradbo v objektiv je misija nemogoče. Zanimivo je to, da je kljub velikosti dokaj proporcionalna. Katedrala v Bourgesu je bila naprimer zelo dolga in imela primerljivo dokaj nizka zvonika. Kölnska pa izgleda kot majhna cerkev, ki jo je nekdo le zelo povečal (kot na računalniku). Še bolj mogočna postane, ko si jo ogledaš od znotraj.

Naslednji cilj je bil muzej nacizma. V hiši EL-DE se je od 30. let in do konca vojne nahajala centrala za Gestapo v Kölnu. V tej zgradbi so ljudi zasliševali, jih mučili, imeli zaprte v kleti in v zadnji letih vojne tudi ubijali. Danes je v kletnih prostorih urejen muzej, ki priča od težkih razmerah, ki so jih preživljali jetniki. Zaprti so bili v majhnih celicah, včasih tudi po več kot deset ljudi v eni. Stene so popisane z vsem možnim. Nekateri so šteli dni, odkar so zaprti, drugi so pisali pesmi, tretji sporočila družinam in ljubljenim, vedoč da jih skoraj zagotovo ne bodo nikoli več videli. Nekatere izpovedi so res srce parajoče Zanimive so tudi zgodbe jetnikov in jetnic, ki so preživeli vojno. Kako so preganjali dolgčas, ohranjali pozitivno moralo,... Iz kartona so izdelali karte, peli so pesmi, prirejali so celo predstave (v tistih majhnih celicah!), prerokovali, koga bodo zaslišali naslednjega,... Vse kar so počeli je moralo biti pozitivno, veselo, srečno. To je bil edini način, da so ostali pozitivni da in niso znoreli.

V zgornjih nadstropjih je predstavljena zgodba nacizma, nacistične stranke in kako se je ta del zgodovine odvijal v Kölnu: od ustanovitve stranke do konca vojne. Kako si je po zmagi na volitvah stranka podredila vse dele javnega življenja ljudi, vsa društva, združenja so prevzeli nacisti ali pa so jih ukinili. Tema muzeja je v tem trenutku zame še toliko bolj zanimiva, saj berem knjigo 1984, Orwell!

Po muzeju je sledil sprehod po mestu. Moj sopotnik je želel videti (od zunaj) veliko cerkva v mestu, kar je zahtevalo tudi kar nekaj hoje. Vmes sva šla tudi mimo nekdanjih mestnih vrat, še en ostanek izpred vojne, ki se je izognil bombardiranju. Šla sva tudi mimo sinagoge, a prav tako le za slikanje.

Na poti nazaj proti centru sva se sprehodila po glavni nakupovalni ulici, kjer je kar mrgolelo ljudi: domačinov, nakupovalcev, izgubljenih turistov,...

Pri katedrali sva se usmerila proti Renu in se v parku usedla in pojedla vsak svoje kosilo. Vreme je bilo idealno. Sonce, nekaj čez 20 stopinj in skoraj brez vetra.

Ob dveh sva se odpravila nazaj v hostel, vzela nahrbtnike in se vrnila na postajo. Med postankom v hostlu je ravno prišla ploha in zelo hitro sva bila na postaji. Še pol ure in odpeljala sva se skozi osrčje Porurja (Düsseldorf, Duisburg, Essen in Gelsenkirchen) proti severovzhodu, proti Hamburgu. Pot je trajala dobre štiri ure.

Nekaj minut čez sedem smo prispeli na Hauptbahnhof. Moja prva naloga je bila kupiti rezervacijo za jutri. Šel sem v Reisezentrum na postaji. Vzel sem številko: 2740. Pogledam na zaslon: 2690!!!! Kljub temu, da je delalo kar osem ljudi, je vseeno trajalo več kot pol ure. Nato nastopi nov problem. Vlak ob 9:28 kompletno zaseden. 11:28 zaseden. Na tem vlaku sem uspel dobiti sedež, a moram do mejene postaje Puttgarden priti z lokalnimi vlaki. Torej moram štartati že ob 10!

Z rezervacijo varno v nahrbtniku sem se napotil v hostel. Zunaj je deževalo in pihalo, torej vrhunsko vreme. Na srečo je hostel tik ob postaji in tistih nekaj metrov preko ceste sem lahko odtekel.

V hostlu sem samo odvrgel nahrbtnik in šli smo na večerjo. Zame nemška klasika: Currywurst! Pogrešal sem ga od lani! Nazaj v hostel in končno sprostitev, a ne za dolgo. Veliko moram pregledati za jutri, ko pridem z vlakom v ...

InterRail 2015: Proti vzhodu

Ponovno je nastopil nekoliko bolj potovalni dan. Današnji je bilo zelo železniško obarvan!

Po še enem odličnem zajtrku sem se odpeljal s tramvajem na postajo Gent Sint Pieters. Ob 10:07 sem zapustil Gent. Le pol ure in prispel sem v Bruselj.

Tokrat ni bilo v planu nobenih ogledov. Imel sem uro in pol časa. To bi bilo ravno dovolj za priti do mesta in nazaj. Nahrbtnik sem odložil v omarico in se vrnil na perone. Prestopni čas sem se odločil preživeti na postaji in snemati vlake. Lani jih v Belgiji nisem niti enkrat in se že zaradi tega spodobi. Snemanje je bilo malo drugačno kot v Franciji. Vlak ne pripelje vsaki dve uri, ampak pripeljeta dva vlaka na minuto! V uri in pol sem posnel veliko vlakov!

Okoli pol enih sem zaključil projekt snemanja (na koncu sem spuščal veliko vlakov) in se vrnil po nahrbtnik. Hitro sem skočil še v trgovino in nazaj na peron. Ob 13:00 smo se z ICE International odpeljali s postaje Bruxelles Midi. Ustavili smo se v Liegu, ki ima eno najlepših postaj kar jih poznam. Z vlaka je nisem mogel slikati, tako da jo poguglajte. Še Aachen (Aix la Chapelle po francosko?!) in nekaj čez štiri smo prispeli na Köln Hbf. Iz Aachna smo rabili kar dve uri. Že prej se mi je zdelo precej čudno. Izvedel sem, da so na progi med Aachnom in Kölnom dela in ie zaprta. Vlak je zato šel po obvozni progi, ki gre zelo naokoli. Dve uri namesto 45 minut.

V hostlu sem odložil prtljago in se odpravil po mestu. Skočil sem na vlak do postaje Köln Messe/Deutz. Nahaja se takoj na drugem bregu reke, a nisem vedel, če je na železniškem mostu tudi pločnik. Izkazalo se je, da je! S postaje sem imel le dve minuti do stolpnice Triangel, ki je bila moj današnji cilj. Razgled z vrha je bil prekrasen. Pogled na katedralo, staro mestno jedro, železniški most Hohenzollernbrücke, Hbf in postajo Messe/Deutz. Opravil sem cel krog po terasi in se ustavil pri pogledu na postajo. Upam, da nisem izgledal preveč čudno. Na stolpu sem preživel eno uro! Vlakov je bilo ogromno, ravno je zadnji šel in so spet prišli trije novi. Kar ni in ni jih zmanjkalo! V odhod me je še najbolj silil neusmiljeni veter na vrhu!

Ko sem bil nazaj na tleh, je bilo že pozno in čas za povratek. Tokrat sem se čez most sprehodil in si ogledal vse ključavnice, po katerih je most tudi znan. Res jih je OGROMNO! Še krog okoli katedrale, skozi postajo, mimo hostla in v trgovino. Kupil sem večerjo in zalogo konzerv za še zadnje dni potovanja.

V hostlu sem imel veliko dela: večerja, planiranje, blog,... Jutri se spet selim in sicer bom na vlaku ...