In je prišel. Dan, ko je bilo napovedanih 37 stopinj celzija. In res jih je bilo toliko, na soncu še precej več!
Zjutraj sem nekoliko dlje užival doma v jutranjem hladu. Okoli 10. sem se napotil najprej v turistične informacije. Tours leži ob reki Loari. Je približno tako velik kot Ljubljana. Center mesta je zelo razpotegnjen ob Loari in dejansko ima dve jedri iz različnih obdobij. Med obema poteka glavna avenija, po kateri vozi tudi tramvaj, ki ga moram omeniti še iz enega razloga. Ker se ljudje veliko pritožujejo nad žicami za elektriko, so izumili sistem napajanja preko tretjega tira (na sredini).
Poseben je zaradi tega, ker se aktivira le, ko je tramvaj nad njim. Tretji tir je namreč v peš coni in bilo bi zelo nepraktično in nevarno, da bi na sredi ulice na tleh imel tir pod napetostjo.
Od informacij sem se sprehodil do glavne avenije, ob kateri stojita dve zelo lepi zgradbi: Hotel de Ville in Palais de Justice. Pred njima je majhen park z vodometi.
Sprehodil sem se po glavni ulici do Musee de Compagnonnage (nisem našel primernega prevoda, vsaj ne v eni besedi). To so bili delavci, obrtniki, ki so se pojavili na začetku prejšnjega tisočletja. Predvsem zato, ker se je z gradnjo številnih veličastnih katedral po Evropi pojavila potreba po izkušenih delavcih. Companions, so torej potovali po Franciji in Evropi in iskali delo. Kljub temu, da so obsegali številne dejavnosti: tesarji, kamnoseki, ukrivljalci bakra,... so se združili v enoten ceh. Delovali so tako kot vsi drugi cehi, veliko so naredili tudi v dobrodelne namene (za sirote in vdove) in ščitili delavce kot nekakšen sindikat. Za sprejem v ceh so morali mladi opraviti izpit (nekaj narediti). Nekaj izjemno zanimivih sem poslikal. Najbolj zanimivi so izdelki kuharjev: grad iz sladkorja!
Njihov vpliv je začel vpadati na polovici 19. stol. z mehanizacijo in industrializacijo družbe. Obstaja sicer še danes, a njihova vloga je minimalna. P.S.: leta 2004 so sprejeli prvo žensko.
Iz muzeja sem nadaljeval v zahodni center, ki je nastal v srednjem veku. To je tudi ob prvem pogledu več kot očitno. Na malih trgic, pod drevesnimi krošnjami, se odvija mestni vrvež v kavarnah, barih in restavracijah. Hiše so klasično lesene (večinoma) ali kamnite.
Zanimivost sta ostanka katedrale Svetega Martina. Na mestu njegove grobnice so v 11. stol. zgradili ogromno katedralo, jo večkrat dogradili ter izboljšali. A sčasoma so jo nehali vzdrževati in okrog leta 1800 je postala prenevarna, zato so jo porušili. Pustili so le dva stolpa, ki s svojo medsebojno razdaljo kažeta, kako velika je bila. Na cesti so s svetlejšimi tlakovci označena mesta, kjer so bili stebri.
Približno 50 let kasneje so spomin na Svetega Martina obudili in zraven postavili novo baziliko, ki stoji še danes.
Nazaj do avenije in v vzhodni center, ki je nastal v času Rimljanov in nato ponovno oživel v novem veku, ko so tu zgradili katedralo in grad (Château de Tours). Na poti sem se ustavil v pekarni in si kupil kosilo. Sedaj tudi vem, da moram iskati Boulangerie, če hočem najti pekarno. Usedel sem se v senco ob Loari in v miru pojedel kosilo.
Ko je sonce najbolj pripekalo in so termometri težili proti 40 stopinjam, sem nadaljeval ogled. Château sem pogledal in poslikal zelo na hitro in se sprehodil do Cathedral Saint-Gatien. Za slednjo sem si v notranjosti vzel veliko časa. Bilo je namreč prijetno hladno. Vsak kamen in vsak kos stekla sem si natančno ogledal in ko je bila ura pol treh, sem moral iti domov.
Ob treh sem bil zmenjen z Marie. Povabila me je na wine tasting v neko vinsko klet v bližini Toursa. S pomočjo GPS-a sva se po makadamskih cestah prebila do cilja. Poskusila sva nekaj vin, večinoma bela in en rosé, ki je prav poseben. Pridelujejo ga iz vrste grozdja, ki se je že skoraj izgubila. Vina je zato zelo malo, a je odličen: La Parisienne!
Po vinu sva imela še krajši ogled vasice Cheillé in njihovih preostalih vinskih kleti oz. bolje rečeno jam, ki so raztresene po vasi. V vsako posebej je bilo lepo iti, saj so bile tako prijetno hladne. V vasici je izredno zanimiva cerkvica, iz stene katere raste ogromno drevo.
Vrnila sva se do kmetije, Marie je kupila nekaj vina in odpeljala sva se nazaj domov. Po kratki pavzi doma sem se odpravil v park. Usedel sem se na klopco v senci in ob rahlem vetru je bilo ravno prav toplo.
Ob pol osmih sem se ponovno sprehodil po Rue Colbert, ulici polni restavracij, in se usedel v indijsko. Ker sem bil malo bolj zgodaj kot včeraj, sem lahko celo izbiral mizo. Večerja je bila odlična.
Zvečer sem vse spakiral in se pripravil na jutri, ko se ponovno selim za tri dni. Najlepše pa je to, da za naprej ni več napovedanih temperatur nad 30 stopinjami!
Ni komentarjev:
Objavite komentar