InterRail 2015: Basel

Še četrto jutro sem se zbudil v Freiburgu. Danes ponovno bolj zgodaj, saj sem moral ujeti vlak iz Hauptbahnhofa ob 9:01. S tramvajske postaje še zadnji pogled proti moji (bivši) sobi, na oknu katere se vidi svetilnik.

Z vlakom sem se odpeljal nazaj proti jugu, v Basel. Prva naloga je bila kupiti karto, če je bila še prosta, za pot do Dijona z vlakom TGV!!!! Na srečo je bilo še prosto mesto, za katerega sem odštel nemalo denarja. To je namreč tudi edini (načrtovani) TGV na letošnjem popotovanju. V Franciji je potrebno za vse hitre vlake in veliko InterCity vlakov doplačato rezervacijo, zato se bom naprej po Franciji premikal z lokalnimi vlaki.

Karta za TGV ob 14:34 je bila kupljena in imel sem dobre štiri ure časa, da jih zapravim v Baslu. Prvo sem se znebil nahrbtnika. Po nekaj minut tlačenja v majhno omarico, sem obupal in ga postavil v večjo, za katero je bilo potrebno odšteti sedem frankov (majhna je bila šest).

S postaje sem se sprehodil proti staremu jedru, ki mi je ostalo od marca dobro v spominu. Z mosta sem si ogledal Ren in katedralo. Nato sem se sprehodil do katedrale in jo slikal še od blizu. Ker je bil ravno Gottesdienst (maša), sem skupaj s še nekaterimi čakajočimi turisti počakal na razgledni ploščadi nad Renom in občudoval reko, most in Neubasel na drugi strani. V Baslu so na reki Ren trajekti, ki za prečenje ne potrebujejo lastnega pogona. Na vrv, ki je razpeta preko reke, so privezani in se premikajo zgolj z obračanjem krmila in s pomočjo rečnega toka. Ob 11:00 je bilo maše konec in cerkev sem si ogledal še od znotraj.

Po ogledu cerkve sem se spustil do Mittelrerheinbrücke (srednji most na Renu), kjer sem si ponovno ogledal okolico. Opazil sem tudi, da se ljudje spuščajo po reki. Kasneje sem izvedel, da kupijo posebno vodoodporno vrečo, v katero dajo svoje obleke in imetje, in se skupaj z vrečo v kopalkah spustijo po reki. Izstopijo lahko kjer želijo in ponovijo kolikorkrat želijo. Približno vsakih 300 metrov so tudi tuši, da se lahko očistijo. Baje to med kosilom počnejo tudi tukajšnji bankirji, za malce osvežitve ob vročih dneh. Danes je imel Ren celih 22 stopinj. Zagotovo zanimiva ideja za kdaj drugič. :-D

Trajekt...

Z mosta sem se vrnil v mesto in se mimo Rathausa in Barfüsserplatza sprehodil do Tinguelyjevega vodnjaka. Vse to sem že videl, poslikal in opisal v blogu marca. Usedel sem v senco ob vodnjaku in se hladil. Vsake toliko je tudi zapihalo in poškropilo z vodnimi kapljicami. Vodnjak je res izjemno zanimiv in težko sem se ga nagledal. A napočil je čas ko sem se moral vrniti na postajo.

Tinguelyjev vodnjak...

Tramvajska postaja pred Basel SBB...

Na postajo sem se vrnil približno uro pred odhodom vlaka (vedno sem rad dovolj zgoden + na postaji je zastonj wifi!). Malo sem se tudi sprehodil po postaji in gledal kako lahko porabim še preostale franke. Po pregledu denarnice sem ugotovil, da imam natančno 1,40 franka. Sprva sem hotel prišparati če bi potreboval wc na postaji, a sem se premislil. Edina stvar, ki sem jo videl za ta denar (ali ceneje) je bil Apfelschorle. Super. Nič drugega ni bilo ceneje! Vsaka stvar vsaj 2 franka! Kupil sem Apfelschorle in se odpravil do omaric. Na poti sem šel mimo stranišča in ugotovil, da tako ali tako ne bi prišel noter. Cena je bila namreč 1,50 franka.

Šel sem do omaric, vzel nahrbtnik in se odpravil na peron, kjer sem skupaj s številnimi potniki počakal prihod našega vlaka. Glede na organiziranost ljudi in osebja, mi je hitro postalo jasno, zakaj so Francozi uvedli sistem obveznih rezervacij. Tudi število ljudi namenjenih na ta vlak me je kar presenetilo. A kot sem pričakoval so skoraj vsi nadaljevali v Pariz. Malo naprej od Mulhouse-a smo prišli na hitro progo in v slabi uri s hitrostjo 300 km/h dosegli Dijon.

V Dijonu sem najprej odnesel nahrbtnik v sobo. Spet sem našel spanje preko Airbnb. Po kratki pavzi sem zavil v Tourist Office in se pozanimal za danes in jutri. Ker je bilo že pozno, jaz pa utrujen, sem se samo sprehodil skozi bližnji botanični park in se na klopci v senci za kakšno uro spočil. Na poti nazaj domov sem se še ustavil v trgovini.

Gostitelja sta me ob prihodu povabila na piknik in sedaj sem se že prav veselil (moj želodec tudi). Odpeljali smo se na hrib nad Dijonom in pojedli večerjo. Bila je odlična. Sonce se je skrilo za oblake, tako da ni bilo prevroče, razgled na mesto pa prekrasen.

Ob povratku sem bil že pošteno utrujen. Sedaj pišem blog in se pripravljam na jutri. Popoldne se bom ponovno selil, na vlaku...