InterRail 2015: Bernina

Jutro v Pontresini se je začelo že nekoliko prej kot sem mislil. Nekdo v sobi je imel budilko ob 5:45! Vstal pa je pol ure za mano, ki sem začel dan ob 7:15. Obilen zajtrk, pakiranje, check-out in že sem bil na poti v Pontresino. 

Ob mestu teče reka v zelo globokem kanjonu, česar včeraj sploh nisem opazil. V mestu sem šel v trgovino in se oskrbel s hrano za cel dan (skoraj). Še kratek sprehod in bil sem na postaji Surovas. Prva postaja od Pontresine, praktično bližje mestu kot glavna postaja.

Prvič sem se znašel na eni od številnih postaj Halt auf Verlangen oz. Fermada sün dumonda po retoromasko. To pomeni, da morajo potniki, tako kot na avtobusih, pritisniti gumb za izstop. Potniki na postaji pa morajo pritisniti poseben gumb, ki sporoči vlaku, da se ustavi. Zanimivo!

Potem ko se je vlak ustavil in sem poskusil stopiti gor sem ugotovil, da nisem edini, ki želim na prelaz Bernina. Še stali smo komaj na vlaku, toliko je bilo ljudi. Na vsaki postaji jih je nekaj izstopilo, a ne dovolj za prost sedež.

Skupaj z največ ljudmi sem izstopil na postaji Ospizio Bernina. Postaja leži na vrhu prelaza Bernina na višini 2253 metra in je tako najvišji železniški prelaz v Evropi! Na prelazu je tudi veliko, zajezeno jezero ob katerem sem se odpravil proti jugu. 

 

Pot poteka prvo uro (počasne hoje s slikanjem vred) med železnico in jezerom. Pri številnih vlakih niti ni čudno, da sem se tako počasi premikal. :-)

 

 

 

 

 

Ko sem prišel do konca jezera sem odvil na pot proti Sassal Mason. Do tja je kratek vzpon kakšnih 150 metrov, ki je vsekakor vreden, razgled z vrha je izjemen!

 

  

Pogled se je odprl tudi na moj cilj: postaja Alp Grüm.

Spustil sem se po strmem grebenu in prišel do železnice. Tu sem našel prostor v senci in si privoščil kosilo. Bonus je bil tudi odličen pogled na progo, po kateri so pripeljali vmes štirje vlaki!

 

 

Po kosilu je sledil še kratek sprehod do postaje Alp Grüm. Tu se železnica šele začne zares spuščati proti Poschiavu in Tiranu (IT). Počakal sem vlak in se odpeljal nazaj proti Pontresini.

 

 

Tokrat je bil vlak bolj prazen, zato sem brez težav skakal z ene na drugo stran in slikal VSE ob poti. Vlak, gore, jezero, vlak, gondola, vlak, reka, slap, vlak, ledenik in vlak.

 

 

 

 

V Pontresini sem se vrnil v hostel in se malo osvežil. Ob 3 sem že nadaljeval pot.

Iz Pontresine sem se odpeljal z vlakom po dolini Engadine (dolina reke Inn). Dolina je zelo dinamična. Začne se kot navadna ledeniška dolina, nato se Inn spusti v sotesko in pri kraju Sagliains, kjer sem izstopil, je dolina ponovno bolj ledeniška. Imena krajev v Engadinu so zelo zanimiva. Zmagal je S-chanf (prebere se sčanf). Bili pa so tudi Susch, Zernez, Zuoz, Cinuos-chel-brail in La punt-Chamues-ch. Moj vlak pa je nadaljeval pot proti Scuol-Tarasp.

 

V Sagliainsu sem torej presedel in se odpeljal skozi 19 kilometrov dolg predor Vereinatunnel, odprt leta 1999. Ven iz tunela smo pogledali v kraji Klosters, kjer se nam pridruži proga iz Davosa. Še dobre pol ure vožnje in prispeli smo v Landquart.

Ponovno prestop in z vlakom iz Chura proti Zürichu. Proga pelje mimo številnih jezer in med vožnjo sem opazil, da se na vsakem možnem kotičku jezera ljudje kopajo. Bliže kot e bil Zürichu, bolj so bile plaže polne.

Izstopil sem na predzadnji postaji: Thalwil. Tokrat sem se odpeljal do Zuga (ime mesta, ne vlak po nemško). Med vožnjo sem se odločil, da v Zugu poiščem plažo in se grem skopat. Na Hbf sem še zadnjič prestopil, tokrat na S-Bahn in v hostlu sem bil ob 19:15. 

Nahrbtnik sem odnesel v sobo in se najhitreje kot je bilo mogoče odpravil na plažo. V sobi je bila savna. Še kratek sprehod in bil sem na plaži. Jezero ima sicer 25 stopinj, a ni zato nič manj osvežilno. Po kopanju sem še pojedel večerjo in se vrnil v hostel.

To je bil izjemno dolg dan. Kmalu naj bi se tudi ohladilo, a žal jutri še ne. Zato moram še ugotoviti, kaj bom počel.