Torej, današnji plan je nastal včeraj zvečer. Pred 24 urami nisem imel v planu obiskati mesto Cherbourg, a stvari se spreminjajo. Včeraj je to delovalo kot izhod v sili, rezultat na koncu dneva pa je eden najlepših dni na celotnem potovanju. Gremo lepo po vrsti.
Prva dilema se je začela zvečer glede vstajanja, zajtrka in voznega reda vlakov. Problem je zajtrk, ki se začne šele ob 8:30. Vlak sicer vozi vsako uro, a ravno ob 10:00, ko bi ga rabil, ga ni! :-(
Varianta A: vstajanje ob 8:30, zajtrk, počasen premik do postaje in vlak ob 11:01 iz Caena.
Varianta B: vstajanje ob 7:30, brez zajtrka v hostlu direktno na postajo, poiskati pekarno za zajtrk in na vlak ob 9:01.
Zmagala je varianta A. Prvi razlog je bil že plačan zajtrk (ni vključen v ceno), drugi pa dejstvo, da sem zjutraj ponavadi bolj počasen (nisem jutranji človek).
Ob 11:01 sem se torej odpeljal iz Caena in po dobri uri vožnje, nekaj čez 12, prispel v Cherbourg. Oziroma če sem natančen Cherbourg-Octeville. Leta 2000 sta se namreč uradno združili mesti Cherbourg in Octeville. Danes je to drugo največje urbano območje v pokrajini Basse Normandie, takoj za Caenom. Mesto leži na koncu polotoka Contentin, ki štrli v Rokavski preliv. Tako strateška lega je mestu omogočila bogato pomorsko in pristaniško zgodovino. To je bilo tudi prvo območje, ki so ga zavzeli vikingi v 9. stoletju. V 18. so ga za kratek čas zavzeli Angleži in uničili vse vojaške zgradbe. V 19. stoletju se je Napoleon zavedal straške lege pristanišča in ga ogradil z obrambnim zidom. V drugi svetovni vojni je imel Cherbourg zelo pomembno vlogo. Ko so ga zavzeli Nemci, so ga uporabljali za svojo pomorsko bazo. Po uspešni invaziji zaveznikov v Normandiji (Dan D), so tudi oni uporabili mesto za bazo mornarice.
Moj načrt je bil zelo preprost. Obiskal sem muzej La Cite de la Mer, kjer sem nameraval preživeti cel dan. Vreme me vsekakor ni preveč vleklo ven. Od postaje sem se ob doku, čez vrtljivi most in po drugi strani doka prestavil do muzeja. La Cite de la Mer pomeni "Morsko mesto" oz. "Mesto morja". The City of the Sea v angleščini. In ime ne laže. V osnovi je sestavljen iz štirih različnih razstav, ki so vse povezane z morjem in z zgodovino mesta. Noter sem šel najprej v restavracijo in pojedel odličen sendvič.
Kot prvo sem si ogledal razstavo o Titaniku. Cherbourg je bil namreč eno od le treh pristanišč, kjer je pristal na svoji prvi in zadnji plovbi. Zgrajen je bil v Belfastu leta 1908 (začetek gradnje), svojo pot je začel v Southamptonu 10.4.1912, prečkal Rokavski preliv ter se ustavil Cherbourgu (10.4.) in še do Irske, kjer je potnike pobral v Cobhu oz. Queenstownu (11.4.). Nato se je odpravil na svojo krstno transatlantsko plovbo. Le tri dni pozneje, 14.4. ob 23:40, je zadel ledeno goro in se 2 uri in 40 minut pozneje potopil.
Razstava prikazuje vse o Titaniku, od gradnje, navigacije, komunikacije, do udobja potnikov, modeli vseh treh razredov kabin, življenje na krovu in kot zadnje vse o nesreči, kaj se je zgodilo, zakaj je do tega prišlo in kaj smo se iz tega naučili. Razstava se začne s predstavitvijo obdobja množičnega izseljevanja iz Evrope v ZDA, Kanado in države Južne Amerike. V tej zgodbi je imel Cherbourg veliko vlogo. Bil je eden od treh glavnih pristanišč v Franciji (Marseille, Le Havre), preko katerega so ljudje potovali v Novi svet. Po prvi svetovni vojni je postal celo prvi. V 20. letih so zato v Cherbourgu zgradili nov železniško pomorski terminal, ki je bil največji in najsodobnejši na svetu (v tej zgradbi se danes nahaja La Cite de la Mer). Svetovna inovacija so bili prehodi, ki so omogočali dostop direktno iz postaje v ladjo. Lahko so se premikali po pomolu in se prilagajali plimi in višini vhoda na ladji. Dva primerka sta na pomolu še danes. Preden je bil terminal zgrajen (1933), so se večje ladje, kot je bil tudi Titanik, zasidrale v bazenu pred pristaniščem, potnike pa so pripeljali do ladje z majhnimi parniki. Razstava se nadaljuje v terminalu, v ogromni čakalnici in dvorani za prtljago. Tu so številne interaktivne igre, povezane z izseljevanjem in novim življenjem v Ameriki. Preizkusil sem se v kvizu o sprejemu v Ameriko. Izpolnil si ga s svojimi podatki (pismenost, ali sem bil kdaj v zaporu,...) in na podlagi tega je izračunal, ali bi bil sprejet v ZDA, ali bi te zavrnili in bi se moral vrniti v Evropo. Bil sem sprejet!
Razstava o Titaniku se je nadaljevala eno nadstropje nižje. Celotna razstava tu je prilagojena pospešeni poti Titanika od Southamptona do nesreče, ki traja pol ure. Ko lajda zadane ledeno goro, se rahlo stemni, začne alarm in utripanje luči. Tu je prikazano celotno delovanje in življenje na ladji. V tistem času so ladjarji izjemno tekmovali v hitrosti in udobju potovanja. Titanik je tako prinesel številne novosti v svet transatlantskih plovb. Imel je turško savno in bazen, fitnes, dvorano za squash in celo trenerja za vse zgoraj navedeno. Tudi kabine tretjega razreda so bile izjemno lepe in udobne (v primerjavi z ostalimi ladjami). Vsi trije razredi so imeli ločene jedilnice in dnevne prostore. Drugi in prvi razred sta imela na voljo tudi knjižnjico, vsi potniki pa so imeli dostop do brivca in zdravnika. Na ladji je bil celo tolmač, ki je pomagal potnikom, ki niso znali angleško, rešiti njihove probleme in zahteve.
Do nesreče je prišlo zaradi številnih nepravilnosti tako v gradnji, kot med samo plovbo. Titanik je bil obveščen o polju ledenih gor, a je vseeno nadaljeval z veliko preveliko hitrostjo za tiste razmere. Opazovalca v opazovalnici sta bila brez daljnogleda, kar je zelo skrajšalo njuno vidno razdaljo. Kar se same gradnje tiče je imel Titanik premalo rešilnih čolnov, zakovice na premcu in krmi so bile slabo pritrjene in prekati niso bili dovolj visoki. Nekaj podatkov je bilo tudi o sami ledeni gori. Najverjetneje je bila iz Grenlandije, kar pomeni, da je bila polna številnih kamenčkov, kar je naredilo njeno površino zelo abrazivno. Sklepajo, da je potovala po oceanu že dve leti in različni morski tokovi (predvsem topli) so jo dodatno izoblikovali in naredili njeno površino dodatno hrapavo in abrazivno. Ne smemo še pozabiti dejstva, da je 85% ledene gore pod vodo. Vse to plus slaba gradnja ladje so prispevali k nesreči v kateri so umrli 1503 potniki in člani posadke. Preživeli so le 703. Rešilnih čolnov je bilo 20, v katerih je bilo sicer prostora za 1100 potnikov.
Druga je bila na vrsti razstava jedrske podmornice Le Redoutable. Tukaj sem dobil audio guide in se odpravil v podmornico. Zgrajena je bila leta 1967, 1991. leta je nehala služiti in so jo predelali v muzejski eksponat. Ostala je popolnoma enaka z minimalnimi popravki. Največji je bil odstranitev jedrskega reaktorja. Dokaj logična poteza. V zadnjem delu, kjer sem vstopil, je nadzorni center za reaktor in celotni električni sistem. Jedrski reaktor namreč poganja vse naprave v podmornici. Podmornica je razdeljena na odseke, od katerih ima vsak svojo nalogo. Sledili so sektor za kisik (pridobivajo ga iz morske vode), jedrski reaktor, sektor za izstrelitev raket, bivalni prostori, navigacijski prostori in v premcu sektor za izstrelitev torpedov. Prehodi so ozki in nizki, stopnice so strme zato je premikanje dokaj nevarno. Povsem razumem, zakaj je vstop prepovedan za mlajše od petih let. Zanimivo je videti koliko naprav, cevi in kablov je potrebnih za delovanje takšne gigantske pošasti.
Nazaj v stavbi je sledila še razstava o podmornicah na splošno, o njihovi zgodovini, razvoju, izbiri pogonskega sistema (baterijsko, jedrsko, motor z notranjim izgorevanjem) in tudi o prihodnosti in razvoju podmornic. Tudi tu ima Cherbourg pomembno vlogo. Tu je namreč baza francoske mornarice in ladjedelnica, kjer gradijo tudi jedrske podmornice za vojsko.
Tretji in zadnji del mojega ogleda je bil akvarij. Med številnimi je tudi najvišji v Evropi, visok kar 11 metrov. Oblikovan je v obliki kozarca za šampanjec (kako francosko) tako da ima premer spodaj 6 metrov, zgoraj pa 12 metrov. V njem je ogromno rib. Med drugim so tudi skati in morski pes (mini izvedba). V ostalih akvarijih so še druge ribe, raki, hobotnica, morski konjički in moje najboljše prijateljice: meduze. Še preko stekla jih je bilo težko gledati.
Akvarij spremljajo številne table, slike in filmi o morju. O raziskovanju morja, zgodovini raziskovanja, biološke značilnosti morja, raziskovanje globin,... Najbolj sem se zadržal pri vulkanskem, seizmološkem in meteorološkem delu. Ne morem iz svoje geografske kože. Veliko stvari sem ponovil iz gimnazije (pojav El Niño, subdukcija,...) in izvedel tudi nekaj novih stvari recimo kako obsežni so vplivi El Niña na cel svet, ne samo na zahodno obalo Južne Amerike.
Slikanje podmornice ob odhodu...
Četrta atrakcija je nekakšen "sprehod po dnu morja". A iz večih razlogov sem jo izpustil. Prebral in na blagajni sem slišal, da je to primarno atrakcija namenjena za otroke in kot drugo mi je zmanjkalo časa, ura je bila že šest.
Počasi sem se sprehodil nazaj do postaje, po isti poti po kateri sem prišel. Cherbourg ponuja še številne druge atrakcije. Nad mestom se nahaja muzej osvoboditve (druga svetovna vojna), sam center mesta je prav tako zanimiv, zato se bom zagoto še vrnil. Poleg tega mi je občutek v mestu ustrezal že v prvih minutah po prihodu. Stara pristaniška mesta imajo zame očitno nekakšen poseben čar (Saint Malo, Nantes, La Rochelle, Hamburg, Liverpool, Bristol, Gdansk). Glas galebov, vojn po morju z rahlim priduhom rib, jambori v vseh smereh, stare kamnite in železne meščanske, delavske in industrijske zgradbe, dvižni mostovi, kanali,... Nekaj posebnega je v tem.
S postaje sem se odpeljal nazan v Caen. Na vlaku sem pojedel večerjo. V Caenu še s tramvajem in ob devetih sem bil v hostlu. Izjemen dan, kot sem napisal na začetku, eden lepših na tem potovanju.
Ugotovil sem tudi, da mi je v zelo deževnem dnevu uspelo vse prehoditi po suhem. Edino 50 metrov od postaje do tramvaja zvečer v Caenu sem "moral" teči.
Ni komentarjev:
Objavite komentar