Včeraj sem Dijon videl od daleč, zvečer ob pikniku, zato je bil danes čas, da si ga ogledam še od blizu. Po zajtrku seveda.
Včeraj sem se na informacijah odločil za ogled mesta Dijon po poti sove (The owl trail). Kupil sem knjigico v kateri je nekaj informacij o glavnih znamenitostih in zemljevid celotne poti. So pa tudi vsakih nekaj metrov označbe na tleh, tako da se je težko izgubiti.
Začel sem v parku Darcy. To je majhen park v samem centru mesta. Je prvi javni park v mestu Dijon, na sredini parka pa stoji prekrasen vodnjak. Vodnjak je bil zgrajen že prej kot rezervoar za vodo v mestu in tako so park zgradili okoli vodnjaka.
Tik ob parku stoji Hotel de la Cloche. Hotel, ki je v svojem času gostil številne znane goste. Tu so namreč prenočili številni na poti iz Pariza (in severno) na poti na Riviero. Zgrajen je bil na koncu 19. stoletja.
V nadaljevanju sem ugotovil, da so zgradbe v Dijonu posrečena mešanica dveh zgodovinskih slogov. Eno so zgradbe s konca 19. oz. začetka 20. stoletja, kot je Hotel de la Cloche. Druge so pa zgradbe iz konca srednjega veka (predvsem 15. stoletja). To so delno lesene zgradbe, ki jih je na slikah spodaj kar nekaj.
Nadaljujem po poti sove. Zraven de la Clocha stoji Porte Guillame, slavolok, ki zelo spominja na pomanjšano verzijo tistega iz Pariza. Na trgu okoli so zgradbe, ob katerih človek brez pomisleka ve, da je v Franciji.
Sovice, ki so me vodile po mestu...
Kratek sprehod do Pošte, še ene Art Nouveau (začetek 20. stol.) zgradbe.
Naslednja točka na poti je bila precej zanimiva: Pokrita tržnica, zgrajena iz železnih tramov in stekla, katero je načrtoval Eiffel (ja tisti Eiffel). Žal sem bil ob napačnem dnevu, saj je bila prazna. Odprta je ob torkih, četrtkih in vikendih. Vseeno pa je odprta, tako da sem si uspel ogledati tudi notranjost.
Naslednji na poti je Place Fraçois Rude, ki se imenuje po slavnem kiparju iz Dijona. Mene je tu najbolj pritegnila srednjeveška hiša na vogalu.
V Dijonu je veliko cerkva, celih 7 jih je bilo na moji poti in vsaka je po svoje posebna. Veliko jih niti nima več vloge cerkve. Prva je bila Notre Dame. Glavna zanimivost te je nekaj, kar nima veze s cerkvijo. Na zunanji strani je vklesana sova (simbol mesta, ne pozabit!) in skozi leta se je razvilo veliko vraž. Če sovo pobožaš z levo roko (roka bližje srcu), ti to prinese srečo. :-)
Sledila je prva trojica cerkva na kupu, od katerih le ena še služi kot cerkev. To je Eglise St-Michel. Od drugih dveh so eno spremenili v kulturni center z muzejem in knjižnjico, drugo pa v teater.
Naslednja stvar na poti je bil stolp Filipa Dobrega (Philippe le Bon), za katerega je potrebna rezervacija. Na informacijah sem izvedel, da je stolp ob ponedeljkih zaprt in da na noben drug stolp ni možno priti. :-(
Nato sem moral na WC in to je bila definitivno svojevrstna dogodovščina. Javno stranišče je bilo nekaj posebnega, saj se je po vsaki uporabi očistilo in dezinficiralo. Zelo lepo, če ne bi to trajalo tri minute vsakič, pred mano pa pet ljudi v vrsti! Tako sem skoraj pol ure prebil v vrsti za stranišče!
Nazaj na sovino pot. Stolp Filipa dobrega je del Burgundskega dvorca. Izjemna zgradba, ki izvira še iz srednjega veka, ko so bili burgundski grofi izjemno močni in si je Francija zelo hitro priključila Burgundijo, preden bi dobila preveč moči. Dvorec zagotovo daje vtis mogočnosti!
Pred palačo stoji Place de la Liberation, polkrožni trg, po vodiču sodeč eden najlepših trgov v celi Franciji. Danes ga krasijo minimalistični vodometi, ki zelo lepo dopolnjujejo dvorec v ozadju.
Ponovno sprehod, mimo srednjeveških in Art Nouveau hiš do druge trojice cerkva: Saint-Jean, Saint-Philibert in Saint-Benigne. Cerkev Saint-Jean je bila leta 1974 predelana v gledališče, medtem ko sta drugi dve ohranili svojo cerkveno vlogo. Saint-Philibert je zanimiva, ker je bila zgrajena že v 12. stol. in so v njej volili župane vse do Francoske revolucije, med njo pa so jo uporabili za skladiščenje soli. Saint-Benigne pa ima najvišjega od 100 zvonikov v Dijonu. Visok je kar 93 metrov. Kot že prej rečeno vzpon nanj ni možen.
Owl trail sem tako zaključil. Na poti nazaj sem videl tramvaj (ga tudi slikal) in v tem trenutku ugtovil, da sem večino mest, ki sem si jih zadal na tem potovanju, spoznal, ker imajo nove tramvajske sisteme. Niti v enem od teh mest ni tramvaj dlje od 15 let. V Dijonu je naprimer od leta 2012! Sledili bodo še Tours, Le Mans, Angers, Nantes, Caen in Rouen. Veliko tramvajev za slikanje. :-)
Nazaj v stanovanju sem se spakiral, pojedel kosilo in se odpravil na Gare. Prav veselil sem se že. Čakala me je tri in pol urna vožnja z vlakom po Franciji. Ob 14:12 smo se z vlakom TER Bourgonge odpeljali iz Dijona. Najprej po ravnini in nato čez hribovje v naslednjo ravnino. Ob poti ni bilo veliko krajev, bilo pa je ogromno polj pšenice in sončnic ter pašnikov za krave. Kmetijskih površin kar ni bilo videti konca.
Ko sem "moral" v Vierzonu izstopiti sem bil kar malo žalosten. Še kratka pot in bil sem v hostlu. Odložil sem nahrbtnik in se na hitro sprehodil po mestecu. Vierzon je majhen (kot kakšen Kranj ali Celje) in tudi dogaja se ne veliko. V mestu je prekrasen most, ob katerem so ponovno srednjeveške hiše (kot v Dijonu. Bomo videli, če je to klasika za celo Francijo). Na glavni ulici so se že pripravljali na jutrišnji dan: 14.7.! Zgodovina: padec Bastilje je v Franciji državni praznik z velikim praznovanjem in ognjemetom. Več o tem jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar