Plani se hitro spreminjajo in vedno moram biti pripravljen načrt spremeniti, zamenjati ali v celoti obrniti na glavo. Današnji prvotni plan naprimer, je bil iti zjutraj v Hannover, tam preživeti dan in se zvečer premakniti v Hamburg. Razen štarta in cilja, je bil dan povsem drugačen.
Včeraj zvečer sem v hostlu spoznal kanadčana, ki se je prav tako odpravljal proti Hamburgu. Dan (dopoldne) sva tako preživela v Kölnu. Ogledal sem si ga že na mojem prvem Interrailu pred dvema letoma, a sem si vzel tako malo časa, da sem videl le muzej čokolade in katedralo (na hitro). Zato mi sprehod po mestu ni bil prav nič odveč.
Začel sem na postaji, kjer sem najprej pojedel zajtrk. V hostlu ga sicer ponujajo, a ne danes. Bilo naj bi premalo gostov to noč in naj se ne bi splačalo. Karkoli naj bi to pomenilo! Na potovalnih informacijah sem (po dolgem čakanju) dobil vse informacije za moje nadaljnje potovanje, o katerem več jutri.
Köln leži v južnem delu Porurja, v 19. in začetku 20. stoletja enem od najbolj industrializiranih regij na svetu. Razvoj industrije so zaznamovale ogromno količine črnega premoga in železove rude. Veliko vlogo pri razvoju je imela tudi lega ob Renu, danes najpomembnejši plovni reki v Evropi. Zaradi bogatih naravnih zalog in industrijske infrastrukture, je imel Köln pomembno vlogo tudi v nacistični Nemčiji. Tu so izdelali ogromne količine orožja za nemško vojsko. To je bil tudi eden od razlogov, da je bil Köln ob koncu vojne eno od najbolj bombardiranih mest v Nemčiji. V centru je bilo porušenih skoraj tri četrtine vseh zgradb. Vsi večji industrijski objekti so bili uničeni, od železniške postaje je ostal le kup ruševin, most Hohenzollernbrücke je ležal v Renu,... Zanimivo je, da je katedrala, ki leži v centru mesta, preživela brez večjih posledic.
To je bil tudi najin prvi cilj, le nekaj metrov stran od postaje. Katedrala je OGROMNA. Dobiti celotno zgradbo v objektiv je misija nemogoče. Zanimivo je to, da je kljub velikosti dokaj proporcionalna. Katedrala v Bourgesu je bila naprimer zelo dolga in imela primerljivo dokaj nizka zvonika. Kölnska pa izgleda kot majhna cerkev, ki jo je nekdo le zelo povečal (kot na računalniku). Še bolj mogočna postane, ko si jo ogledaš od znotraj.
Naslednji cilj je bil muzej nacizma. V hiši EL-DE se je od 30. let in do konca vojne nahajala centrala za Gestapo v Kölnu. V tej zgradbi so ljudi zasliševali, jih mučili, imeli zaprte v kleti in v zadnji letih vojne tudi ubijali. Danes je v kletnih prostorih urejen muzej, ki priča od težkih razmerah, ki so jih preživljali jetniki. Zaprti so bili v majhnih celicah, včasih tudi po več kot deset ljudi v eni. Stene so popisane z vsem možnim. Nekateri so šteli dni, odkar so zaprti, drugi so pisali pesmi, tretji sporočila družinam in ljubljenim, vedoč da jih skoraj zagotovo ne bodo nikoli več videli. Nekatere izpovedi so res srce parajoče Zanimive so tudi zgodbe jetnikov in jetnic, ki so preživeli vojno. Kako so preganjali dolgčas, ohranjali pozitivno moralo,... Iz kartona so izdelali karte, peli so pesmi, prirejali so celo predstave (v tistih majhnih celicah!), prerokovali, koga bodo zaslišali naslednjega,... Vse kar so počeli je moralo biti pozitivno, veselo, srečno. To je bil edini način, da so ostali pozitivni da in niso znoreli.
V zgornjih nadstropjih je predstavljena zgodba nacizma, nacistične stranke in kako se je ta del zgodovine odvijal v Kölnu: od ustanovitve stranke do konca vojne. Kako si je po zmagi na volitvah stranka podredila vse dele javnega življenja ljudi, vsa društva, združenja so prevzeli nacisti ali pa so jih ukinili. Tema muzeja je v tem trenutku zame še toliko bolj zanimiva, saj berem knjigo 1984, Orwell!
Po muzeju je sledil sprehod po mestu. Moj sopotnik je želel videti (od zunaj) veliko cerkva v mestu, kar je zahtevalo tudi kar nekaj hoje. Vmes sva šla tudi mimo nekdanjih mestnih vrat, še en ostanek izpred vojne, ki se je izognil bombardiranju. Šla sva tudi mimo sinagoge, a prav tako le za slikanje.
Na poti nazaj proti centru sva se sprehodila po glavni nakupovalni ulici, kjer je kar mrgolelo ljudi: domačinov, nakupovalcev, izgubljenih turistov,...
Pri katedrali sva se usmerila proti Renu in se v parku usedla in pojedla vsak svoje kosilo. Vreme je bilo idealno. Sonce, nekaj čez 20 stopinj in skoraj brez vetra.
Ob dveh sva se odpravila nazaj v hostel, vzela nahrbtnike in se vrnila na postajo. Med postankom v hostlu je ravno prišla ploha in zelo hitro sva bila na postaji. Še pol ure in odpeljala sva se skozi osrčje Porurja (Düsseldorf, Duisburg, Essen in Gelsenkirchen) proti severovzhodu, proti Hamburgu. Pot je trajala dobre štiri ure.
Nekaj minut čez sedem smo prispeli na Hauptbahnhof. Moja prva naloga je bila kupiti rezervacijo za jutri. Šel sem v Reisezentrum na postaji. Vzel sem številko: 2740. Pogledam na zaslon: 2690!!!! Kljub temu, da je delalo kar osem ljudi, je vseeno trajalo več kot pol ure. Nato nastopi nov problem. Vlak ob 9:28 kompletno zaseden. 11:28 zaseden. Na tem vlaku sem uspel dobiti sedež, a moram do mejene postaje Puttgarden priti z lokalnimi vlaki. Torej moram štartati že ob 10!
Z rezervacijo varno v nahrbtniku sem se napotil v hostel. Zunaj je deževalo in pihalo, torej vrhunsko vreme. Na srečo je hostel tik ob postaji in tistih nekaj metrov preko ceste sem lahko odtekel.
V hostlu sem samo odvrgel nahrbtnik in šli smo na večerjo. Zame nemška klasika: Currywurst! Pogrešal sem ga od lani! Nazaj v hostel in končno sprostitev, a ne za dolgo. Veliko moram pregledati za jutri, ko pridem z vlakom v ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar