Prvo jutro v Nantesu se je ponovila zelo podobna rutina kot prvo jutro v Toursu. Vstajanje ob pol osmih, zajtrk in na postajo, kjer sem imel ob 9:05 vlak za La Rochelle, mojo današnjo destinacijo.
Tokrat sem se prvič v Franciji peljal z Intercité, ki je edini poleg lokalnih (TER) vlakov, ki ne zahtevajo rezervacije. Stekel sem v prvi vagon, ki je bil najbolj prazen in dve uri užival v vožnji in branju. Zunaj namreč ni posebnih zanimivosti: polja, polja, vetrnice, vas, polja.
Ob 11. smo prispeli v La Rochelle in kot vedno sem se najprej podal do informacij. La Rochelle je dokaj posebno mesto, ki je dolgo šlo svojo pot, dokler ga niso Francozi na silo priključili. Že zelo zgodaj v srednjem veku so dobili veliko pravic kot mesto in so lahko delovali brez nadzora fevdalnih gospodov. Lokacija ob zahodni obali je omogočila trgovanje in to je bil tudi glavni vpliv na razvoj mesta. Postalo je glavno trgovsko mesto med severno Francijo in sredozemskimi pristanišči. Zaradi velike neodvisnosti mesta, se je tu razvila ena od najmočnejših protestantskih skupnosti v Franciji. Zato ji velikokrat rečejo tudi Ženeva ob Atlantiku. V začetku 17. stoletja so se Francozi odločili, da bodo zavzeli mesto. To so naredili tako, da so pred vhodom v pristanišče zgradili zid in tako preprečili uvoz hrane iz Anglije, ki je bila glavni zaveznik mesta. Potem, ko je 15.000 od 20.000 meščanov umrlo zaradi lakote, se je mesto predalo in bilo priključeno Franciji. V naslednjih letih se je lastništvo nad mestom večkrat zamenjalo med Francijo in Anglijo. Danes ima zato La Rochelle pomembno vlogo tudi s tega vidika, da povezuje dve zelo močni državi.
Simbol mesta so trije stolpi, ki so postavljeni ob vhodu v pristanišče: Tour Saint Nicolas, Tour de la Chaîne in Tour de la Lanterne. Prvi na moji poti je bil Saint Nicolas. Skupaj s Tour de la Chaîne tvorita vhod v pristanišče. Nicolas je imel bolj obrambno in strateško vlogo, drugi pa bolj trgovsko vlogo, saj so ladje tam plačale pristaniške takse in tam so jih tudi pregledali. Saint Nicolas sem si ogledal tudi od znotraj in razgled z vrha stolpa. Od tri do šest metrov debele kamnite stene so nudilo dobro zaščito pred napadalci. V steni je tudi manjši labirint stopnišč, bila so namreč ločena za vojaške in za civilne namene. V stolpu je živel tudi kapitan s svojo družino. Ta se je vsako leto zamenjal in ob prihodu prisegel, da za eno leto ne bo zapustil stolpa. Tako je imel glavno vlogo pri obrambi mesta. Stolp se je med gradnjo začel nagibati, zato so ga okrepili z lesenimi piloti, ki so jih zabili v tla. Prvo nadstropje ima zato postrani tla, drugo nadstropje pa so že izravnali. Na sredini stolpa je luknja, ki so jo uporabljali za dvigovanje tovora v višja nadstropja in za komunikacijo med nadstropji. Stolp ima tudi manjšo kapelico in kapitanovo delovno sobo.
Na vrhu stolpa je ploščad, ki se služila za nadzor pristanišča in vhoda v mesto. Včasih je bil stolp višji, a so ga Francozi med napadom na mesto deloma porušili. Pogled na mesto, pristanišče in preostala dva stolpa je enkraten. Na morju se v daljavi vidi rdeča boja, ki so jo postavili na mesto, kjer se stal zid, ki je privedel do predaje mesta.
Sledil je sprehod okrog pristanišča, do stolpa na drugi strani vhoda. Med sprehodom sem ugotovil, da je čas oseke, saj je bilo morje zelo nizko pod pomolom. Ob povratku, štiri ure pozneje, je bilo vode že precej več.
Na začetku je bil načrt, da oba stolpa povežejo s kamnitim lokom, a so verjetno zaradi nagibanja stolpa to idejo opustili. Začetek loka se vidi na Tour Saint Nicolas. Tour de la Chaîne ni odprt, zato sem si ga ogledal le od zunaj. Še kratek sprehod po obzidju mesta in prišel sem še do tretjega, Tour de la Lanterne. Ta stolp je zadnji srednjeveški svetilnik na atlantski obali. Visok je 70 metrov in med mojim obiskom so ravno zaključevali dolgoletno obnovo.
Bil je že čas za kosilo. Le še kratek sprehod mimo plaže, ki je bila zaradi oseke DALEČ od morja, nazaj mimo Tour de la Lanterne in na kosilo.
Ustavil sem se v restavraciji, ki jih gledam že cel teden: Créperie. Glede na to, da obožujem palačinke ne bi smel.biti razočaran. In res nisem bil. Vzel sem dnevni meni, ki je vključeval palačinko s sirom, šunko, jajcem, gobami in paradižnikom, sladko palačinko s čokolado in zraven cider. Zanimvo, cider postrežejl v skodelicah. Obe palačinki sta bili božanski in najedel sem se za nekaj ur!
Po kosilu sem se še malo spočil, nato pa naprej v mesto. Vhod iz pristanišča v mesto oznanja velik stolp, ki je omogočal prehod med pristaniščem in mestom, katera je delilo obzidje. Na stolp so kasneje dodali še uro.
Na drugi strani stolpa so bile številne živahne uličice, polne trgovinic in restavracij. Značilnost mesta so tudi številne arkade, ki so omogočale trgovcem lažje in varnejše trgovanje, kjer niso bili pod vplivom vremena. Za ta prodajna mesta so tudi plačevali najemnino. Številni trgovci so bili seveda posledica pristaniške dejavnosti v mestu.
V osrčju mesta stoji katedrala. NI V GOTSKEM SLOGU! Zgrajena je bila v 18. stoletju, po zmagi Francozov nad mestom. S katedralo so želeli pokazati, da bo od sedaj naprej mesto katoliško in ne več protestantsko. Cerkev je tako zgrajena v baročnem stilu, a dokaj zadržano, glede na običajno zelo kičaste cerkve v tem slogu.
Naslednja ob moji poti je bila tržnica. Prodajalcev ni bilo več, le še kup smeti in trije smetarski avtomobili, ki so čistili ostanke tržnice. Sama zgradba je zelo lepa in je spominjala na tisto iz Dijona.
Moj ogled mesta se je zaključil pri cerkvi Eglise Saint Sauveur. To je protestantska cerkev, ki je preživela napad na mesto. Bila je večkrat predelana, večkrat jo je tudi zajel požar, zato je orginalna le še sprednja fasada in zvonik.
Ponovno sem šel mimo pristanišča in, kot omenjeno prej, je bilo vode precej več.
Bil je že čas za povratek do postaje. Tudi postaja je izjemna zgradba, zadnji takšen projekt francoskih železnic. Zgrajena je bila leta 1922.
Ob 17:04, in 5 minutno zamudo, sem se odpeljal nazaj proti Nantesu. Odpeljal sem se z istim vlakom, V ISTEM VAGONU, kot sem prišel. Med mojim obiskom mesta je vlak prišel v Bordeaux, kjer so ga (upam) počistili in odšel je nazaj v Quimper, via La Rochelle in Nantes. La Rochelle je prekrasno, živahno mesto s pristaniškim vzdušjem in vojnem morja.
Zvečer v Nantesu je sledila še večerja in počitek po dolgem dnevu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar