Dobro da sem včeraj zvečer pogledal vozni red. Danes sem se odpravil v Le Mans in vlak je bil ob 9, naslednji pa šele ob 12!
Tako sem vstal dovolj zgodaj, pojedel zajtrk in se skupaj z Marie in Tequillo odpravil proti postaji. Postaja v Toursu je končna in je ena lepših, ki sem jih videl. Na žalost sem se notri ob pogledu na zaslon z ohdodi obrnil in odšel nazaj ven. Dobil sem odgovor na moje včerajšnje vprašanje. Na postaji v Vierzonu je bilo neko obvestilo in kolikor sem razbral je bil incident in je oviran promet med Toursom, Le Mansom in Nantesom. Zato smo imeli za prvo polovico poti nadomestni avtobusni prevoz. Na vlak smo prestopili v Chateau du Loir. Pozor Loir je druga reka kot Loire, ki teče skozi Tours.
Na postaji v Le Mansu sem zavil na informacije (ne turistične) in očitno deloval zelo izgubljen, saj mi je moški za mano ponudil prevoz do mesta. Namesto peš 15 minut v soncu, zakaj pa ne? Pripeljal me je direktno do turističnih informacij, kjer sem dobil vse podatke o mestu in ogledih.
Kot sem že prej omenil, mi je Le Mans poznan od prej zaradi tramvaja, ki sem ga slikal ob prihodu. :-D
Od informacij sem se ob tramvaju sprehodil do reke Sarthe, nadaljeval med reko in jedrom in nato skozi tunel nazaj na drugo stran centra.
Kar se tiče samega mesta. Staro jedro mesta je zgrajeno na griču ob reki, obdano z obzidjem. Včasih sta bili dve obzidji, a je bilo zunanje, sicer novejše, slabše kvalitete in ni preživelo. Hiše v tem delu so srednjeveške, večinoma lesene,nekaj pa je tudi kamnitih.
Najbolj prepoznavna in mogočna zgradba je katedrala Saint Julien. Tudi ta je zgrajena v gotskem stilu, je pa nekaj posebnega, saj izgleda, kot da je bila narejena v dveh ločenih obdobjih. Verjetno je tudi bila, a te informacije nisem dobil.
Sledil je sprehod gor in dol, levo in desno po uličicah srednjeveškega Le Mansa. Meni najbolj zanimiv je tunel, ki preseka mesto na pol. Tu se tudi vidi, na kako visokem hribu leži staro jedro.
Naprej po starih ulicah, mimo številnih lesenih hiš, ena lepše okrašena od druge, ozke uličice, ki so zavijale levo in desno in se spuščale po hribu navdzol. Na drugem koncu mesta leži še druga cerkev. Veliko manj izstopajoča, a tudi s posebnim čarom.
Ob reki nekoliko nazaj, ponovno v hrib po strmih stopnicah, preko tunela, nazaj dol in v park iz katerega se vidi najbolje ohranjeni del zidu. To obzidje so zgradili že Rimljani in po 1700 letih še kar stoji, brez večjih težav. Novejše obzidje, ki so gradili v 15. stoletju, in je obsegalo večje območje mesta, je propadlo. Segalo je prav do reke, kjer je bilo zelo živahno pristanišče. Tam so tudi edini ostanki obzidja.
Nazaj v klanec po stopnicah, mimo katedrale in na drugo stran mesta. Tu je bil pogled na katedralo najlepši in tudi sonce je bilo ravno prav obrnjeno.
Bil je čas za kosilo, zato sem po hitrem postopku našel pekarno in se sprehodil do parka Jardin de Fleurs. Tu sem v senci dreves v miru pojedel kosilo in se nato še malo oddahnil ob branju knjige. Vedno bolj postaja napeto. Dogaja se pa tudi v Franciji, v Nici, kjer mali Belgijec Hercule Poirot išče morilca z modrega vlaka!
Po oddihu me je čakala še zadnja točka, morda najbolj prepoznavna za Le Mans v svetu: Muzej 24 ur Le Mansa (Le 24 hoeurs du Mans). Na avtobusno postajo sem prišel, kot da bi točno vedel, kdaj je odhod, manj kot minuto pres busom. Z linijo 3 sem se odpeljal so končne postaje. Ne na Rudnik in ne v Litostroj! Čakal me je še 15 minutni sprehod ob avtocesti ob treh popoldne (SONCE!!!!). Klima v muzeju je neizmerno pasala in že to je bilo dovolj razloga za obisk.
Dirka 24 ur Le Mansa se je začela leta 1923 in bila le nekajkrat prekinjena. 1940 - 1948 zaradi vojne. Nastala je kot odgovor na ostale dirke, kjer ni bila pomembna zgolj hitrost, ampak tudi vzdržljivost in racionalnost vozila. Pravila se skozi leta precej spreminjajo, ampak danes velja, da mora imeti vsak avto prijavljene tri šoferje, med katerimi nihče ne sme voziti dlje kot štiri ure naenkrat in 14 ur skupaj. Med avtomobilskimi firmami ima največ zmag Porsche, drugi je Audi. Najboljši šofer pa je Danec Tom Kristensen, ki je leta 2013 zmagal že devetič! V muzeju so razstavljeni tako dirkalni kot tudi navadni "old timerji" in sodobni dirkalniki! Slikal sem tudi prvega zmagovalca iz leta 2013 (modri avto).
Ko je napočil čas sem se odpravil nazaj po poti prihoda, z avtobusom do mesta in do postaje. Naš vlak je imel že ob prihodu v Le Mans 15 minutno zamudo, kar je skupaj s presedanjem v Chateau de Loirju prineslo skupaj 35 minut zamude in prihod ob 20:20!
Ker sem bil neodločen sem zgubil še nadaljnjih 20 minut v mestu. Želel sem namreč jesti doma, a so bile vse trgovine zaprte. Zato sem ponovno obrnil plan na prvotno obliko in šel na večerjo v Libanonsko restavracijo. Mmmmmm!
Jutri bo do sedaj najbolj vroč dan. Napovedano je 37 stopinj! Ga bom poskusil čim več preživeti v senci in v klimatiziranih prostorih.
Ni komentarjev:
Objavite komentar