Prišel je dan. Dan ko je bilo premraz za kratke hlače, vsaj zame. Napoved je bila 21 stopinj in oblačno.
Vstal sem ob osmih, na zajtrk in nato pakiranje nahrbtnika. Ostajam še en dan v Saint Maloju, a moram zamenjati sobo, ker... Torej spakiral sem nahrbtnik in se ob destih z avtobusom odpeljal na Gare de Saint Malo. Ker sem rad zgoden, sem bil na postaji kar 40 minut pred vlakom (avtobus vozi na 20 minut in nikoli ne veš). V pekarni zraven postaje sem si vzel kruh za kosilo, nato pa na peron.
Deset minut pred odhodom so povedali nekaj po zvočniku. Vse kar sem razbral je bilo: Pontorson Mont Saint Michel bus. Glede na to, da se moja izstopna postaja imenuje tako, sem sklepal, da je od tam naprej bus zaradi tega ali onega razloga. Na vlaku sem izvedel, da danes ne vozi shuttle bus med postajo in Mont St. Michelom. Kolikor sem razumel francosko in polomljeno angleško je cesta zaprta, ker kmetje stavkajo. V hipu sem ratal bled. Vedel sem namreč, da je peš skoraj deset kilometrov od postaje. Poklical sem turistične informacije, če je možno kako drugače priti, razen peš. Svetovali so mi kolo in mi dali številko. Poklical sem in izvedel, da so že vsa kolesa oddana. Začel sem premišljevati o štopanju, taksiju,... Verjetno je še kdo na vlaku, ki gre na Mont St. Michel. 40 minutna vožnja do Pontorsona je minila v trenutku. Na postaji sem videl, da so drugi še bolj zmedeni kot jaz. Na srečo je bila na postaji predstavnica turističnih informacij in kombi ene druge izposojevalnice koles. Končna rešitev je bila rent-a-bike. Veliko bolje kot štopanje ali taksi!
Ob reki La Couesnon, ki teče skozi Pontorson in se izliva pri Mont St. Michelu, je speljana prekrasna kolesarska pot. Na polovici poti sem videl, kakšno zmedo je stavka povzročila za obiskovalce z avtomobili. Kmetje so s traktorji zaprli cesto, ki vodi do parkirišča. Avtomobili so bili tako parkirani na pločnikih, na cesti, na travnikih, v parku,... Zadnji del poti je bil zato nekoliko počasnejši, saj smo se kolesarji (ni nas bilo malo) morali prebiti mimo neskončnega števila (neuvidevnih) pešcev. Pri zapornici, o kateri več ob povratku, je označeno parkirišče za kolesa. Kolo sem zaklenil in se odpravil peš proti Mont St. Michelu. Lahko bi šel tudi z zastonj busom, a sem se odločil za peš varianto.
Ti avtobusi so nekaj najbolj zanimivega, kar sem videl do sedaj. Verjetno so izpeljanka letaliških avtobusov. Vrata imajo na obeh straneh. Šofer ima prav tako dva sedeža: spredaj in zadaj (težko definiram spredaj in zadaj). Avtobusa namreč ni možno obrniti, zato se na končni postaji šofer sprehodi na drugi konec avtobusa.
Peš je trajalo skoraj pol ure do vhoda v mestece. Šlo je bolj počasi, saj je bilo vmes veliko slikanja. Celo pot namreč gledaš hrib in se mu počasi približuješ.
Prva cerkev na otoku je bila zgrajena že daljnjega leta 708. Ta cerkev ne stoji na vrhu ampak pri dnu hriba. Skozi zgodovino se je naselbina na otoku širila. Cerkev na vrhu hriba je bila prvič zgrajena v 11. stoletju v romanskem stilu. V 12. in 13. je doživela veliko sprememb, obnov, izboljšav,... Ves čas se je, skupaj z razvojem cerkve, širila tudi vasica ob morju, kjer so skrbeli tako za duhovnike in nune iz cerkve, kot za številne romarje in popotnike, ki so prišli od blizu in daleč. V 14. stoletju so zaradi nevarnosti angleških napadov med stoletno vojno zgradili zid okrog hriba. V 15. stoletju je obnovo doživel kor, ki je bil zgrajen v gotskem slogu. Cerkev je zato danes mešanica romanskega in gostkega sloga. Razlika je zelo očitna od zunaj in znotraj.
Kar se samega mesteca oz. vasice tiče (res ne vem kako naj jo/ga imenujem), je pravzaprav le ena ulica: Grand Rue, ob kateri so skoraj vse hiše. Sprehodil sem se po tej ulici do vrha, se povzpel na obzidje in nadaljeval proti cerkvi. Kupil oz. bolje rečeno dobil sem karto (prebivalci EU do 25 let stari imajo prost vstop), prebral angleški opis celotnega kompleksa in se odpravil na pot.
Cerkev je zgrajena na vrhu 80 metrov visokega hriba. Celotna struktura, na kateri stoji cerkev, objema hrib še dve nadstropji pod njo. To je bil za tiste čase vrhunec gradbeništva in arhitekture. Potrebne so bile zelo dobre meritve in zelo natančna gradnja, da lahko na vrhu hriba stoji 80 metrov dolga cerkev.
Pot najprej pripelje do razgledne ploščadi pred cerkvijo. Razgled na celino, reko, morje in neskončne peščene sipine je izjemen. V cerkvi sem si ogledal ladjo, ki je obdana z lesom in prehod v gostki kor.
Iz cerkve pot nato vodi še v vse ostale prostore na vrhu hriba, kjer so duhovniki živeli, delali, molili,... Najprej pripelje pot na atrij zraven cerkve. Sem vodijo poti iz skoraj vseh prostorov v cerkvi. Stebri so rahlo zamaknjeni, kar daje zanimiv vizualni efekt. Sledili sta jedilnica za duhovnike in pod njo še jedilnica, kjer so sprejemali uradne in kraljeve goste. Predvsem jedilnica duhovnikov je zanimiva zaradi oken, ki so tako ozka, da z vhoda niso vidna. Pod korom cerkve se nahaja kripta, ki podpira cerkev. To je očitno predvsem po izjemno debelih in številnih stebrih.
Naslednja soba je dobila današnji izgled šele leta 1820. Po francoski revoluciji so cerkev spremenili v zapor in potrebovali so enostavnejši način oskrbe. Zgradili so vzpenjačo in v tej sobi postavili ogromno leseno kolo, s katerim so lahko dvigovali tovor v cerkev. Še delovna soba duhovnikov in soba, v kateri so sprejemali romarje in revne in ogled cerkve je bil končan.
Povratek do vasi je potekal skozi cerkvene (dokaj majhne) vrtove. Po zidu nad mestecem sem se vrnil nad vhod na otok. Tu sem na klopci pojedel kosilo.
Po zidu nekoliko nižje nazaj v mesto in po IZJEMNO OZKI ulici nazaj na Grand Rue. Zavil sem še v Pomorski in ekološki muzej. Zanimiv je predvsem zaradi razstave o projektu reševanja Mont St. Michela oz. ohranjanje otoka (sedaj informacije o zapornici z začetka). V zadnjih sto letih se je obala zelo približala otoku zaradi številnih posegov v okolje. Kmetje so zgradili polderje, po vojni pa so zgradili še jez na reki, da bi preprečili poplave v notranjosti ob večjih plimah. To je izjemno pospešilo sedimentacijo (odlaganje sedimentov) okoli otoka. Dodatno je k temu prispeval še dostopni nasip, na katerem je bilo parkirišče za obiskovalce. Če ne bi ravnali takoj, čez kakšnih 20 let Mont St. Michel ne bi bil več otok. Lotili so se ambicioznega projetka. Nasip so odstranili in zgradili most, pod katerim se lahko morje prosto giblje. Jez na reki so spremenili v zapornice, ki regulirajo pretok vode med plimo in oseko in tako optimizirajo odnašanje mulja stran od otoka. To naredijo tako, da vodo ob plimi shranjujejo, ob oseki pa jo počasi spuščajo, kar odnese mulj, ki ga je prinesla plima,daleč na odprto morje. To bi moralo biti dovolj, da Mont St. Michel ostane otok.
Ponovno peš do kolesa, 20 minut s kolesom do Pontorsona, vlak do Saint Maloja in avtobus do hostla. Vse oblike zelenega transporta! Jutri se moja pot obrača nazaj proti vzhodu, še vedno pa nadaljujem proti severu. In spet bo malo daljša vožnja z vlakom. :-D
Ni komentarjev:
Objavite komentar