Tudi drugi drugo jutro v Nantesu se je ponovila rutina iz Toursa. Spanje nekoliko dlje, zajtrk in ogled domačega mesta (tistega v katerem spim).
Sprehod do mesta je trajal približno 15 minut in prvo sem, kot ponavadi, zavil v turistične informacije.
Prvi na vrsti je bil grad Chateau des Ducs de Bretagne. Ta mogočna utrdba je bila zgrajena v 15. stoletju, kot zadnji grad ob reki Loari (najnižje ob Loari). Obdan je z jarkom, tokrat napolnjenim z vodo (za razliko od Angersa). Sprehodil sem se po obzidju, okrog in okrog gradu in si ogledal razgled z vsake strani. Mimo gradu vozi tudi tramvaj. Tako sem imel odlično lokacijo za slikanje. Nantes je bil namreč prvo mesto v Franciji, ki sem ga odkril z odkrivanjem tramvajskih sistemov po Franciji in Evropi. Tako sem odkril veliko znamenitosti Nantesa, ki jih drugače ne bi videl.
Ko sem končal krog gradu je nastopil še čas za ogled notranjosti. V palači je urejen muzej mesta Nantes od prvih naselbin v letih pred našim štetjem do danes. Nantes je predvsem znan po dveh stvareh. Prvo je to, da se zna preusmeriti in popolnoma preobraziti. To je storil že večkrat v svoji zgodovini. Drugo je pa rek, ki ga pravijo domačini: "Lahko vzameš Nantes in Bretanije, ne moreš pa vzeti Bretanije iz Nantesa." Nantes so ob razdelitvi na regije po drugi svetovni vojni vzeli iz Bretanje in je danes v pokrajini Pays de la Loire. A zgodovinsko je Nantes nedvomno del Bretanije.
Prvi zapisi o Nantesu izvirajo že iz časov stare Grčije, ko so pisali o trgovskem mestu ob ustju Loare. V času Rimljanov je bilo tudi na tem mestu pomembno pristanišče. Po propadu rimskega imperija so se na tem območju naselili Kelti, ki so tu ostali do 10. stoletja, ko so po številnih bitkah končno zmagali Franki. Po priključitvi je Bretanija z Nantesom vred hitro začela dobivati številne pravice in bila tako dokaj samostojna. S samostojnostjo se je povečevala tudi moč Bretanije, kar je Francijo vedno bolj skrbelo. V 15. stoletju so iz obrambnih namenov zgradili ta mogočni grad, v katerem sem trenutno. Začeli so se napadi Francije, ki jo je poleg moči motila tudi protestantska vera (tako kot La Rochelle). Po več letih so Francozi ponovno zavzeli Nantes, težave z vero pa so se nadaljevale vse do leta 1598, ko so v Nantesu podpisali edikt, ki je uveljavljal tolerantnost do protestantizma.
V 16. stoletju se je začelo trgovanje z novim svetom in Nantes se je začel pospešeno razvijati. Hitro se je začela tudi trgovina s sužnji, kar je še dodatno prispevalo k razvoju mesta. Pristanišče je postalo tudi prvo v Franciji. Ocenjujejo, da je v dobrih sto letih skozi Nantes šlo pol milijona sužnjev iz Afrike v Ameriko.
Francoska revolucija je bila za Nantes zelo dvostranska. Po eni strani so sodelovali in celo zavzeli grad, a niso se strinjali s tezo o enakosti, ki je bila v nasprotju s trgovino s sužnji. Neodločnost je trajala vse do leta 1848, ko so suženjstvo dokončno prepovedali. A Nantes je imel že nov razvojni potencial. Začela se je industrializacija in z njo razvoj pristanišča in ladjedelništva. V Nantesu so bile številne tovarne, ki so pridelovale prav vse: kemične, metalurške, prehranske,... Veliko prometa je postal problem za pristanišče, saj se je reka hitro zamuljevala in bila preplitka za ladje.
Pristaniška dejavnost se je počasi začela širiti v mesta ob Atlantiku. Po drugi svetovni vojni se je dokončno preselilo v Saint Nazaire. Nantes pa se je preobrazil v kulturno, univerzitetno mesto, kar je še danes. Številne krake Loare so zasuli, otoki so izginili in postali del celine.
Ostanki tako bogate zgodovine so vidni še danes. Mesto je razdeljeno na tri centre. Vzhodni center iz srednjega veka, Ile Feydeau, ki je bil včasih otoček, je iz 18. stoletja, ko so si hiše gradili ladjarji trgovine s sužnji, in zahodni center iz 19. stoletja iz časa industrijskega razvoja mesta. Vzhodni, zahodni center in Feydeau so bili včasih ločeni z Loaro in reko L'Erdre. Danes jih ločujejo le avenije in zelenice, na zasutih kanalih rek.
Iz Chateauja sem se odpravil na Ile de Nantes, eden še ostalih otok na Loari. Pot me je vodila skozi Ile Feydeau, ki je danes znan po tem, da so vse hiše nekoliko nagnjene. To je zaradi nasuvanja mulja na otok, kar ni najbolj stabilna podlaga za gradnjo. Vizualni efekt je zelo zanimiv.
Na otoku je bilo včasih pristanišče, danes pa se dogaja urbana preobrazba celotnega Ile de Nantes. Kosilo sem pojedel v starem skladišču. Kot nekakšna odprta kuhinja. Zelo zanimivo.
Druga skladišča so preurejena v neskončno alejo barov. Na pomolu sta kot dediščina ostala dva žerjava. Prvi (sivi) je služil za raztovarjanje ladij, drugi (rumeni) pa je deloval v ladjedelnici.
Naslesnja atrakcije je prišla kar do mene. Namenil sem se ogledati Les Machines de L'ile. Nasproti mi je prikorakal orjaški, 12 metrov visok, mehanski slon. Sprehaja se po parku, vozi ljudi in jih šprica z vodo iz rilca. Seveda ga upravlja človek. Slon je bil prvi projekt Pierra Oreficeja in Françoisa Delarozierea. Drugi projekt je bil ogromen vrtiljak podmorskega sveta. Visok je 25 metrov in meri 22 metrov v premeru. Tretji projekt je še v izdelavi, načrti, prototipi ipd. pa je na ogled v delavnici. Želijo zgraditi orjaško drevo, visoko 35 meterov in 50 metrov v premeru. Na vrhu bi bila dva herona, ki bi ljudi popeljala na višino 45 metrov. Po drevesu bi lezele orjaške umetne mravlje in gosenice, drevo bi imeli umetne rože mesojedke,... Vse ti prototipi so razstavljeni v delavnici, spredaj pa je postavljena prototipna veja.
Za konec je bil še sprehod skozi zahodni in vzhodni center nazaj proti domu. Za omenit je še pasaža Pommeraye, ki je zgrajena na strmem pobočju, izgleda pa izjemno. Noter se nahajajo bolj fine trgovine.
Na pol poti skozi srednjeveški center sem se ustavil, premislil in spremenil plan. Strumno sem odkorakal še do Tour Bretagne. Z dvigalom sem se dvignil v 29. nadstropje, kjer je razgledna ploščad in razgled na celo mesto. Ker v bližini ni niti približno tako visoke zgradbe, je pogled na vse strani enkraten. Odlično se vidijo zasuti ostanki rečnih strug, ki so danes avenije in zelenice.
Nazaj na tleh sem se odpravil do pekarne, so vzel večerjo in jo šel pojest v Jardin des Plantes. Prekrasen park, poln lepih rož in številnih domiselnih stvari: dolina smejočih gob, klope VSEH velikosti, speči medved iz grmovja,... Žal sem bil že pozen in sem si ga ogledal bolj na hitro, saj so park zaprli ob 20:00!
Še kratek sprehod in bil sem v hostlu. To pa je bil dan in pol! Še jutri, nato pa pridejo malce lažji dnevi, ko bo več počitka. To je verjetno moja najbolj obsežna objava letos, z razlogom! :-D
Ni komentarjev:
Objavite komentar