Že več kot eno leto je minilo, odkar sem se iz Beljaka z nočnim vlakom podal za en mesec po Evropi.
Včeraj sem postopek ponovil. Beljak, 23:16, vlak Alpine Pearls proti Zürichu. Za razliko od lani, letos nisem imel moteče sopotnice, je bil pa zato kupe poln in posledično tudi zelo (zelo) vroč!
Zjutraj sem vlak zapustil nekoliko prej, že na prvi postaji v Švici: Buchs. Kratka vožnja do Chura in ponovno prestop. Tokrat na ozkotirno železnico Rhätische Bahn. Z vlakom za St. Moritz sem se odpeljal po eni najbolj znanih železnic, ki je tud del Unescove Svetovne dediščine: Albulabahn. Železnica se nadaljuje še v Berninabahn, o kateri povem več jutri.
Chur...
Prva znamenitost
ob progi je bil Landwasserviaduct. Izjemno zanimiv most, ki ga je iz
vlaka dokaj težko slikati (važen je poskus).
V
nadaljevanju se železnica v številnih serpentinah in prečenjih doline
dviguje do pet kilometrov dolgega predora Albulatunnel. Iz Chura do
predora se železnica dvigne 1200 metrov.
Še
kratka vožnja, prestop v Samedanu, in ob 11 sem prispel v Pontresino.
Hostel je nasproti železniške postaje, tako da vsaj pot ni dolga.
Tam
sem pustil prtljago in se odpravil na sprehod do St. Moritza. Pot se
začne na postaji in kmalu prečka obe progi (za Samedan in St. Moritz).
Nato se dvigne v prekrasen borov in macesnov gozd, po tleh pa rastejo
same borovnice. Ne vem, ali je Pontresina previsoko in jih še ni, ali
jih ni več. Na prvi PROSTI klopci sem se ustavil in pojedel sendvič.
Po
slabi uri pot pripelje do majhnega jezerca med Pontresino in St.
Moritzem. Imenuje se Lej da Staz (retoromanščina). Ob nedeljah očitno
tudi številni domačini radi zahajajo sem, ljudi je bilo ogromno.
Nekateri so se kopali, drugi sončili, tretji pripravljali kosilo na
žaru,...
Od
jezera sem nadaljeval po gozdu. Tu očitno muhe in metulji ne vedo, da
je človek nevaren. Sploh se ne bojijo in mirno pristanejo na nahrbtniku,
roki, nogi, glavi!
Še
kakšnih 20 minut hoje in prispel sem do St. Moritza in jezera. Pogled
na mesto, jezero spredaj in hribe v ozdaju je pravljičen.Ob
jezeru sem malo posedel in vmes tudi namočil noge v jezero. Takoj sem
vedel zakaj se v tem nihče ne kopa. Sprehodil sem se ob jezeru nazaj v
smeri Pontresine.
Update: preveril sem borovnice in niso še zrasle. Pod listi so bile vidne čisto majhne in še zelene borovnice.
Tokrat
sem prišel z druge strani jezerca Lej da Staz. Ko sem prišel na pot po
kateri sem prišel je začelo kapljati in v nekaj minutah se je vlilo. Vsi
sprehajalci so ali začeli teči ali pa so se skrili pod drevo. To sem
naredil tudi sam, z manjšim dodatkom: dežnikom Po petih minutah je bilo
že konec in nadaljeval sem pot proti hostlu.
Ko
sem prišel iz gozda do železnice se mi je nasmehnila sreča. Bila je
ravno tista ura, ko vsi štirje vlaki pripeljejo in odpeljejo. :-D
Po krajšem snemanju sem se vrnil v hostel in se razpakiral (ne preveč, tu sem samo eno noč).
Kasneje sem na postaji videl še Bernina Express in poseben panoramski vagon.
Tako je minil prvi dan letošnjega popotovanja. Bilo je zelo lepo in upam da bo tudi naprej tako!
Pogled na postajo skozi okno sobe v hostlu. =)
Ni komentarjev:
Objavite komentar