Še tretji dan se je ponovila rutina iz Toursa. Bujenje ob 7:30, zajtrk, pakiranje in na postajo. Danes smo se odpeljali ob 9:25, točno in z vlakom. Po slabi uri presedanje v Redonu in še 40 min do Rennesa.
Z metrojem (U-Bahn, podzemno železnico,... kakorkoli) sem se odpeljal v center. Ja z metrojem! Rennes je namreč tisto mesto, ki ga številni radi uporabijo, ko rečejo, da imajo tudi mesta manjša od Ljubljane metro in da Ljubljana ni premajhna. A ta metro nima nobene veze s "pravim" metrojem, razen tega, da je tudi vlak pod zemljo (delno). Pravzaprav je bolj kot avtobus, saj ni nič večji kot trole v Ljubljani. Je pa zanimiv saj je brez šoferja oz. strojevodje. Je računalniško voden, kar omogoča tudi dokaj pogoste vožnje (vsaki dve minuti približno). Kakorkoli že lepo in super, a ne za Ljubljano. Če ne drugega zaradi Barja.
Torej z METROJEM sem se odpeljal do turističnih informacij, kjer sem odložil ogromni nahrbtnik in se nato še pozanimal o mestu.
Rennes je, za razliko od Nantesa, ostal v Bretaniji in je njeno glavno mesto. Stari center mesta je, tako kot večina mest na moji poti do sedaj, poln starih, srednjeveških lesenih in novejših kamnitih hiš. Lesenih hiš ima celo največ v celi Franciji. In res jih je veliko. Zaradi velike upravne vloge mesta, je tudi veliko razkošnih meščanskih hiš iz 18. in 19. stoletja, ki so skoncentrirane okoli Bretanjskega parlamenta.
Svoj sprehod sem začel na trgu Place de la Mairie. Tu stojita dve zelo mogočni stavbi: opera in mestna hiša (Hotel de Ville). Oblikovno sta zelo zanimivi, saj delujeta kot da ena drugo dopolnjujeta. Opera je namreč izbočena in sega globoko v trg, mestna hiša pa je vbočena. Tako dobi človek občutek, da sta bili nekoč skupaj in ju je nekdo raztrgal na dvoje.
Na bližnjih ulicah sem poiskal pekarno in se vrnil na trg, kjer sem pojedel kosilo. Na trgu so imeli okrog ogromnih cvetličih loncev postavljen pult in zraven stole. Predvsem zanimiva je bila sladica, ki je bila uradno muffin, a bi prej rekel, da je bil rogljič (croissant) v obliki muffina. Zelo zanimivo.
Po kosilu sem nadaljeval ogled. Spustil sem se do glavne avenije, kjer stoji Palais du Commerce, izjemno lepa zgradba s konca 19. stoletja. Danes se v njej nahajata pošta in telekom.
Ponovno po ozkih ulicah, mimo lesenih srednjeveških hiš in nekoliko ven iz centra sem prišel do Les Champs Libres. To je sodobni kulturni kompleks, ki vsebuje knjižnjico in dva muzeja. Na žalost danes oba zaprta. Posebej zanimiva je predvsem zaradi vijolične barve kamna, ki so ga uporabili za fasado.
Po drugi poti sem se vrnil proti centru. Vmes sem šel mimo Lycee Emil Zola (slike so slabe, ker je slikano skozi ograjo), zgradbe iz 19. stoletja. Nasproti stoji še ena moderna stavba: Bretanjsko gledališče, ki se še kar uspešno vkljaplja med sosednje, nekoliko starejše zgradbe.
Takoj po prečenju reke La Vilaine, ki tu ni več prekrita, kot v centru, sem zagedal rezidenco Saint Georges Abbot, prekrasno (in ogromno) palačo z lično urejenim parkom spredaj. Danes so v palači številni oddelki mestne uprave in gasilska centrala.
V sosednji ulici stoji cerkev Saint-Germain, ki je bila zaprta in sem si jo zato ogledal le od zunaj. Izgledala je dokaj slabo in verjetno je k temu vtisu veliko doprineslo tudi dejstvo, da je bilo zraven gradbišče, ki je obsegalo skoraj cel trg.
Ponovno po ozkih srednjeveških ulicah, še mimo bazena Saint-Georges iz leta 1925. Škoda da česa takega ni bilo v Nantesu ali Toursu, saj bi si z veseljem šel ogledat tudi notranjost (in se skopal).
Trenutno pa me je že klicala naslednja destinacija, ki sem ji posvetil največ časa danes. To je bil park Thabor. Ne, ne park Tabor ampak Thabor. Izgovori se sicer isto, a Thabor je precej lepši. Je namreč eden najbolj znanih in najlepših parkov v celotni Franciji. In res je lep. Ob vstopu me je naprej pričakal slap, katerega pri vrhu preči most. Zraven se nahaja velika ptičja kletka, v kateri so ptiči vseh barv in velikosti. Na drugi strani parka so prekrasni vrtovi vrtnic. Naprej sem šel mimo vodnjakov in spet drugačnih nasadov rož. V senci dreves sem se ustavil in se za eno uro na klopci malo spočil.
Ko sem nabral novo energijo sem nadaljeval. Ob izhodu iz parka stoji cerkev Saint Melaine.
Nato ponovno po ozkih ulicah do glavne znamenitosti mesta: Bretanjskega parlamenta. Zgrajen je bil v 17. stoletju in je pomembna kulturna dediščina za Rennes, Bretanijo in celotno Francijo. Okrog parlamenta je, kot že prej omenjeno, veliko aristokratskih meščanskih hiš, kjer so prebivali parlamentarci.
Do zadnjega kotička mesta sem se spet prebil mimo številnih lesenih hiš in prispel do Place de Lices. Na tem trgu so v srednjem veku prirejali konjske borbe, danes pa tu stojita dve železni hali, v katerih je vsako soboto tržnica. Trg je res ogromen in hiše so vseh različnih velikosti, oblik in starosti.
V bližini trga so vrata Porte Mordelaises, ki so eden redkih ostankov srednjeveškega obzidja, ki je varovalo mesto. Poleg vrat je bilo trenutno polno žličkarjev. Očitno so odkrili nekaj novega iz bogate zgodovine mesta.
Še zadnja moja točka se je nahajala le nekaj korakov stran. Katedrala Saint-Pierre. Pročelje katedrale je bilo zgrajeno v začetku 18. stoletja, notranjost pa je bila dokončana v drugi polovici 19. stoletja. Ni gotska cerkev! Notranjost je veliko bolj okrašena, vse stene in stropi so poslikani, ladja je veliko manj izrazita in na sredini je kupola.
Vrnil sem se na informacije, pograbil nahrbtnik in se z metrojem odpeljal nazaj na postajo. Tokrat sem se odpeljal s postaje z dvonadstropnim vlakom v smeri Saint Malo. Slabo uro vožnje, še par minut z avtobusom in bil sem v hostlu. Sedaj se spet stacioniram tu za tri dni.
Dolg dan sem zaključil z večerjo v menzi in nato počitek in raziskovanje za jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar