InterRail 2015: Iz Münchna proti domu

Jutro v Münchnu se je začelo zelo leno. Nekje okrog pol desetih. Lenobno se je nato še nadaljeval zajtrk in kava in hitro je bilo poldne.

Še enkrat sem se podal na ohladitev v Regatto in nato nazaj na kosilo. Po kosilu se je že kar malo mudilo. Na poti v Ljubljano se mi je pridružil še Žiga. Avtobus ima odhod ob 15:45! Ob 15:06 sva ujela U-Bahn na Feldmochingu in se odpeljala do centra, kjer sva presedla na S-Bahn za eno postajo, do Hackerbrücke ZOB. Na postaji sva bila nekaj minut pred pol četrto. Ravno prav.

Prišla sva do perona in videla, da ima avtobus zamudo. Sprva pol ure, kasneje eno uro. Na koncu je bilo več kot uro in pol! Zamudo je pridelal avtobus iz Ljubljane. In to kljub rezervi. Po urniku bi namreč moral priti ob 14:15, prišel pa je ob 16:45!

Ob 17:20 smo KONČNO zapustili München ZOB. Na avtocesti je bila, vse do Salzburga, huda gneča in večkrat smo se ustavili.

Pri Salzburgu se je promet sprostil in nadaljevali smo proti jugu. Malo naprej od Bischofshofna smo se na hitro ustavili na bencinski črpalki. Flachau, Tauerntunnel, Katschbergtunnel, Spittal, Beljak in Karavanke!

Ob 21:45 smo zapeljali iz tunela v Slovenijo. Po 36 dneh sem se vrnil v Slovenijo. 36 dni božanskega potovanja. 36 dni odkrivanja novih krajev in uživanja v že znanih. 36 potovanja z vlaki (in avtobusi). 36 dni spoznavanja drugih popotnikov. Bilo je fenomenalno, enkratno, nepozabno. A po 36 dneh je tudi neskončno lepo se vrniti v znane kraje, med znane ljudi in si odpočiti. Na takšno potovanje se bom zagotovo še odpravil, kdaj ne vem. A zagotovo bom nekoč spet na vlaku...

InterRail 2015: Iz Hamburga v München

Hamburg ZOB smo zapustili ob 18:00. ZOB pomeni Zentraler Omnibus Bahnhof oz. glavna avtobusna postaja. Prebili smo se ven iz mesta in se po avtocesti odpeljali proti jugu.

Po dveh urah vožnje smo se ustavili v Hannovru. Čez uro in pol še v Göttingenu od koder smo se odpeljali malo po pol deseti.

Po poti sem, kolikor se je dalo, spal. Imel sem dva sedeža zase, kar je bilo zelo fino, a kljub vsemu je bila pot zelo neudobna. Avtobus se namreč zelo trese, šofer je dokaj sunkovito zavijal in v zgornjem nadstropju dvonadstropneha avtobusa se to še bolj čuti.

Med spanjem sem opazil, da smo se ustavili na počivališču za 45 minut. Malo pred četrto smo se ustavili še v Nürnbergu in nato proti Münchnu, kamor smo prispeli nekaj minut čez šest. V trenutku, ko sem stopil iz avtobusa, sem imel občutek, da se bom sesedel. Dvanajst ur sem namreč sedel skrčen na avtobusu in noge so se mi pošteno stresle po stegnjenju.

Sprehodil sem se od ZOB-a do HBF-a, kjer sem najprej odložil nahrbtnik v omarico, nato pa sem se odpravil na WC, kjer sem se osvežil po neskončni vožnji. Na postaji sem si še privoščil zajtrk.

Še v jutranjem hladu sem se sprehodil do najbližjega parka: Alter Botanischer Garten, kjer sem imel namen preživeti dopoldne. München sem namreč že velikokrat videl in po enem mesecu potovanja in dvanajstih urah vožnje z avtobusom mi sedenje v parku, branje knjige in počivanje ni prav nič motilo.

Izbral sem odlično klopco, ki je bila vse do dvanajstih v senci. Takrat sem vstal in se podal v mesto. Knjigo sem končal in nobene nisem več imel. V centru sem našel knjigarno, kjer sem se založil s še dvema. To bi moralo biti dovolj za dva dni.

Zavil sem še na kavo in tam, ob internetu, počakal na informacije od Brigite. In dobil sem jih: 13:40 na HBF na peronu U-Bahn linije U1, U2, U7, U8 v smeri sever: Olympiastadt Einkaufszentrum, pri zadnjem vagonu! Zelo natančne informacije! Zagotovo ne more priti do napačne interpretacije.

Kot dogovrjeno, sva se dobila na peronu in se odpeljala proti severu. U-Bahn sva zapustila na postaji Westfriedhof, kjer se nama je pridružil še Žiga in šli smo na kosilo.

Po kosilu še nekaj opravkov po trgovinah in domov. Jaz sem se razpakiral in se odpravil proti Regatti. Bilo je vroče in osvežitev v jezeru je bila nujno potrebna.

Okrog sedmih sem se vrnil do hiše. Ko sta se vrnila še moja gostitelja smo imeli še krajši foto shooting, kjer sem jaz služil kot tester za svetlobo. Temu primeren je tudi moj izraz na obrazu. Po slikanju še večerja in počasi spat, tokrat spet v normalni postelji.

InterRail 2015: Miniatur Wunderland

Še zadnje jutro sem se zbudil v Hamburgu. Po zajtrku sem spakiral nahrbtnik in ga odnesel do recepcije, kjer sem ga vrgel v omarico.

Že tretje leto sem se napotil proti Miniatur Wunderlandu. Mimo železniške postaje in Chile Hausa sem prišel v Speicherstadt. Kot sem že lani napisal, je to nekdanje prosto carinsko skladišče, ki je bilo zgrajeno po združitvi Nemčije in vstopu Hamburga v carinsko unijo. Do takrat je namreč užival carinsko svobodo. Še danes se oklepa svojega polnega imena: Freie und Hansestadt Hamburg, kar v prevodu pomeni Svobodno in hanzeatsko mesto Hamburg. Svobodna in trgovska duša v mestu in njenih prebivalcih je očitno zelo močna!

Po prijetnem sprehodu sem se primajal do vhoda v Wunderland. Ob desetih sem moral iti noter, a ker je bilo še dvajset minut, sem se odločil počakati zunaj. Na obzorju so se namreč nabirali oblaki želel sem užiti suho vreme v Hamburgu. Ni trajalo dolgo. Po petih minutah se je vlilo in odtekel sem so vhoda.

Kupil sem karto in se podal v Svet čudes. Imel sem slabo uro časa do vodenega ogleda. Letos sem se končno spomnil rezervirati še vodeni ogled, kjer te peljejo za kulisami maket in povejo kaj več o njih, njihovi izdelavi, vzdrževanju in upravljanju.

Najprej smo se podali pod Skalnim gorovjem v Ameriko. Vlaki v "Ameriki" so drugačni kot na ostalih maketah, saj evropski proizvajalci nimajo tako velike izbire ameriških vlakov, zato so te uvoženi iz Amerike! Tudi najdaljša dva vlaka na celotni maketi vozita tu. Dolga sta 13 in 15 metrov. Daljši potrebuje kar pet lokomotiv! Celotna dolžina tirov v Wunderlandu je 13 kilometrov, od katerih je le pet kilometrov vidnih obiskovalcem. Ostali služijo kot ranžirne postaje, kjer si vlaki odpočijejo. Niso namreč narejeni za stalno vožnjo, tudi do 16 ur na dan.

Iz Las Vegasa smo zavili v Skandinavijo, pod rudnik železove rude v Kiruni. Skandinavijo sestavljajo Danska, Švedska in Norveška. Ne samo v relanosti ampak tudi v Wunderlandu. "Švedska je zasnežena, drugi dve pa sta kopni. Sneg je narejen iz drobno mletega stekla in lahko pride tudi do poškodbe. Tako sem bil cel dan zelo previden okoli snega. V "Skandinaviji" vozijo tudi ladje. A ne tako kot sem mislil lani. Na stropu so nameščene antene, ki naj bi zaznavale in upravljale gibanje ladij, a zaradi tehničnih problemov in nepredvidljivosti gibanja plovil v vodi, jih še vedno upravljajo ročno iz ozadja. Izvedeli smo tudi, da je voda za maketo filtrirana in hlajena. Tudi prostor v katerem se nahaja Skandinavija, je nekoliko bolj hlajen. Želijo namreč preprečiti savno. Pri 30.000 litrih vode se to lahko hitro zgodi. Izvedeli smo tudi, kako so ladje tako dobro parkirane ob pomol: magneti!

Izvedeli smo tudi, kako delujeo avtomobili, tovornjaki in avtobusi, ki se premikajo v maketi. Vodeni so z magnetnim sistemom, vgrajenim v cesto, pogajanja pa jih elektrika, ki jo shranijo v bateriji. To pomeni, da se morajo vsake toliko tudi napolniti. Pod maketo imajo skrite polnilne postaje. Kontakta sta vgrajena v vzvratna ogledala vozil, ki se postavijo med dve kovinski ploščici.

Iz Skandinavije smo se premaknili v Hamburg, nato v osrednjo Nemčijo in nato v izmišljeno mesto Knuffingen. Sledil je morda najbolj zanimiv del: letališče Knuffigen. To je bil najtežji in najdražji del celotne makete in tudi njegova gradnja je trajala najdlje: šest let. Sistem za vzletanje in pristajanje je bil namreč posebej razvit za Wunderland, saj dotedaj še ni obstajal. Po letalušču se letala premikajo enako kot avtomobili. Za vzlet in pristanek pa imajo v trupu dve luknji, v kateri se zapičita dve palčki, ki sta "pod vzletno stezo" del pogona, ki letala pospeši in dvigne v zrak. Letal imajo nekaj več kot 40!

Na letališču se je vodeni ogled zaključil in lahko smo si še prosto in v miru ogledali maketo. Jaz sem se najprej odpravil na kosilo: ponovno Currywurst. To je tu že skoraj moj ritual.

Nato sem si V MIRU ogledal vse dele Wunderlanda: Švica, Bavarska, letališče, Knuffingen, Avstrija, Nemčija, Hamburg in Skandinavija. Trenutno je v izdelavi naslednji svet: Italija! Sprva bi morala biti že dokončana, a gradnja se je podaljšala in naj bi se končala na sredini drugega leta. Bom spet moral it pogledat.

Ob štirih (po šestih urah Wunderlanda), je bil čas za povratek do hostla. Sprehodil sem se po drugi poti, mimo mestne hiše. Tam sem se ustavil, pojedel malico in se poslovil od Hamburga! Še mimo postaje in bil sem v hostlu. Pograbil sem nahrbtnik in na ZOB (avtobusna postaja). Ko sem vstopil na avtobus se je ponovno vlilo: Hamburg me noče izpustiti! Ob 18:00 smo se odpeljali iz Hamburga!

InterRail 2015: Hamburg s kolesom

Danes sem si Hamburg ogledal na nekoliko drugačen način. Kot že naslov pove: s kolesom. Po zajtrku sem si ga izposodil v hostlu in se odpravil na kolesarski izlet po mestu.

Prva naloga je bila najti trgovino s hrano. Veliko hitreje gre potem, ko koga vprašaš. Nakupil sem vse za čez dan in se odpravil na pot.

Moj prvi cilj je bil kar daleč. Šel sem ponovno ob nadzemni železnici, mimo pristanišča še naprej ob Labi. Na pomolu stoji zelo zanimiva poslovna zgradba z imenom Dockland. Izgleda kot ogromna jahta. Na strani ima stopnice in lahko se povzpneš na vrh, na sedmno nadstropje, s kjer je odličen pogled na pristanišče. To je bil tudi razlog, da sem prišel sem. Vzel sem si čas in si ogledal ogromno kontejnersko pristanišče, most v ozadju, manjše potniške ladje in rečne tovorne ladje so hitele mimo v vseh smereh. Vmes je prišla tudi manjša kontejnerska ladja, privezane pa niso kazale nobenega znaka o odhodu.

Okrog enajstih sem se spustil nazaj na pomol in se s kolesom odpravil nazaj proti centru. Šel sem mimo ribje tržnice (Fischmarkt), ki je ena glavnih znamenitosti mesta. To je še ena stvar, ki ostane za drugič, saj je odprta le ob nedeljah. In to od petih do devetih zjutraj!

Ponovno mimo pristanišča in nadzemne železnice sem preko mostu prišel v Hafen City. Kot sem že povedal včeraj, je to območje starega pristanišča, ki ga bodo povsem prenovili. Prvo sem se ustavil na stopnicah na Magellanovi terasi. Pogled na nekdanji pristaniški bazen, stare žerjave in nove hiše ter filharmonijo v ozadju je bil prekrasen. Nadaljeval sem odkrivanje starega pristanišča. Pomoli so danes spremenjeni v živahne zelene promenade, polne kavaren, restavracij in zelenih površin. V sosednjem bazenu sem se ustavil na Terasi Marco Polo. Zraven je eden od terminalov za križarske ladje, ki v Hamburgu začnejo, ali pa se tu le ustavijo.

Preko dveh kanalov sem prišel do razgledne točke, ki stoji v zadnjem, še ne dokončanem delu Hafen Cityja. Na občini obljubljajo, da bo vse končano do leta 2020, a zaenkrat tu ne stoji še nobena zgradba. Vsekakor pa bo zelo zanimivo. Celoten Hafen City bo povečal površino mestnega centra za kar 40%. Tu bo stalo kar 6.000 novih stanovanj, od katerih bo kar tretjina neprofitnih občinskih stanovanj. Ogromno bo tudi pisarniških prostorov. Delo bo tu našlo kar 45,000 ljudi. Za dober dostop do mesta bodo zgradili podaljšek podzemne linije U4, ki pelje direktno skozi center. Zagotovo zelo ambiciozen projekt, a zanimivo bo videti, kdaj bo dejansko zaključen.

Pod razgledno točko sem se usedel na travo v senci in pojedel malico. Po kratki pavzi sem nadaljeval do druge teme današnjega dne: parki. Šel sem mimo železniške postaje, do jezera Binnenalster. Skupaj z jezerom Außenalster sta bila umetno zajezena že v 13. stoletju, ko se je Hamburg začel razvijati v Hanzeatski ligi. Danes ju ločuje železniški in dva cestna mosta, včasih pa ju je ločevalo mestno obzidje. Od tu tudi imeni "notranji" in "zunanji".

Začel sem pri Binnenalstru, ki sega prav do mestne hiše, kjer je prek zapornic povezan z Labo. Tu se začnejo številne vožnje turističnih ladij po jezeru. Obdano je s prekrasnimi hišami, drevoredom in kavarnami. Naredil sem krog okoli jezera, ga slikal z vseh strani, in nadaljeval do Außenalstra. Ta je mnogo večji in je z vseh strani obdan s parkom. Našel sem klopco v senci in se skoraj tri ure nisem premaknil. Pojedel sem kosilo, bral sem knjigo, poslušal glasbo,... Občutek je bil enkraten, kar nisem in nisem hotel oditi. Na jezeru je mrgolelo vseh možnih plovil: turistične ladje, jadrnice, kajaki, kanuji, pedalini, srfi,... Alster je za Hamburžane zelo pomembno rekreacijsko območje. Tudi voda je zelo čista, a plavanja ne dovolijo zaradi številnih plovil. :'(

Okoli petih sem moral nadaljevati, čakal me je namreč še en znan in prekrasen park. Dokončal sem krog okoli Außenalstra, kar je trajalo kar pol ure. Pri Binnenalstru sem se usmeril ob železnici proti Altoni. Ustavil sem se pri postaji Dammtor in si privoščil sladoled, da se malo ohladim. Na postaji sem si kupil še večerjo in nadaljeval do parka, ki leži tik ob postaji.

Kot vedno sem se lotil z napačne strani, kjer ni bilo vhoda v park. Tako sem naredil cel krog, skoraj nazaj do postaje. Pri vhodu sem zaklenil kolo in se sprehodil v park Planten un Blomen. Tu je bilo še precej več ljudi kot ob Alstru, kjer jih je bilo veliko. Na sredini parka je ribnik, okoli katerega je večina ljudi sedela na klopcah ali kar na travi. Nekateri so brali, drugi so jedli, tretji so se igrali kakšno družabno igro,... Sam sem izvedel prvi dve opciji.

Ob pol osmih je bil že čas za odhod. Sprehodil sem se skozi park, nazaj do kolesa in se odpeljal do mestne hiše, kjer sem si vzel še ledeno kavo za sladico in se usedel ob kanal med Binnenalstrom in Labo, skupaj s Hamburžani, racami, labodi in galebi.

Še kratka pot in bil sem nazaj pri hostlu, kjer sem vrnil kolo. Sledilo je pisanje bloga in pakiranje. Jutri že zapuščam Hamburg. Sem se bom definitivno še vrnil!

InterRail 2015: Hamburg peš

Od danes naprej moja InterRail karta ne velja več, a zaradi nekaj dni imena blogov do konca ne bom spreminjal. V HAMBURGU SEM!!!!

Danes sem se zjutraj naspal in ob 10:30 smo se podali proti mestni hiši, kjer smo začeli Free Walking Tour. V Hamburgu tega še nisem naredil in me zanima tudi kaj več o mestu.

Ker smo začeli pri mestni hiši, smo najprej nekaj slišali o Rathausu. Zgrajena je bila leta 1897, potem ko se je stari mestni hiši zgodil København: It burned down! Leta 1842 je bil v Hamburgu hud požar, ki je razdejal celo mesto. Zgrajena je v neo-renesančnem slogu in še danes jo uporabljajo za mestni svet in deželni parlament. Hamburg je ena od treh mestnih držav oz. regij v Nemčiji, poleg Berlina in Bremna. Stolp je visok kar 112 metrov, a vzpon na vrh (žal) ni možen. Zgradba je ogromna in ima tri sobe več kot Buckinghamska palača v Londonu. Podatek, na katerega so Hamburžani zelo ponosni.

Naš drugi cilj leži na vrhu najvišjega hriba v Hamburgu, šest metrov nad morjem: cerkev St. Petri. Tako kot številne zgradbe v mestu, je zgrajena iz živordečih opek, saj v bližini mesta ni nobenega kamnoloma in opeke so bile najbolj dostopen gradbeni material. Barva opek v cerkvi se meša med živo rdečimi in črnimi. Črne opeke so "reciklirane" iz cerkve, ki je stala na istem mestu in zgorela v požaru leta 1842. Kombinacija barv naredi zanimiv barvni efekt. Ena redkih stvari, ki so jih uspeli ohraniti je kljuka na vhodu v cerkev. Žival, ki je upodobljena, ima enake probleme kot krokodili na borzi v Københavnu. Bil naj bi lev, a takrat nihče ni vedel, kako izgleda, imeli so le podatek, da je kot velika, grda mačka! A zanimiva je iz drugega razloga. Kljuka je nekoliko drugače obarvana spodaj. Včasih sta jo z vsake strani držali stranki, ki sta se dogovarjali za posel. Ko sta se strinjala o pogojih posla,sta kljuko izpustila. Prisotnih je bilo veliko ljudi in cerkev, ki so služili kot priče v primeru, če pogoji pogodbe s katerekoli strani niso bili izpolnjeni. Starodobni pravniki!

Hamburg je v srednjem veku postal eno od pristanišč v Hanzeatski ligi. To je bilo zavezništvo mest, večinoma ob Baltskem morju, ki so se odločile za medsebojno trgovanje, kar jim je prineslo velik razvoj. Glavno mesto je bil Lübeck, član pa je bil tudi Gdansk. Hamburg je imel posebno vlogo v zavezništvu, saj ni ležal ob Baltskem morju, ampak na reki Labi, z dostopom na Severno morje. Zaradi ugodne lege so dobili veliko denarja za razvoj in mesto se je začelo širiti z izjemno hitrostjo!

Le streljaj stran je še ena cerkev: St. Jacobi, ki je tudi zgrajena iz opek. Njena posebnost pa se skriva v notranjosti: največje baročne orgle na svetu. Na njih je zaigral tudi Bach. Tu je prvič odigral svoje delo Toccata in fuga. To je bilo prvič in tudi zadnjič, ko je Bach igral v tej cerkvi.

Kratek sprehod v nekdanje poslovno središče Hamburga. Na koncu 19. in začetku 20. stoletja so ogromno revno četrt izpraznili, zažgali in zgradili nove, poslovne zgradbe. V njih so imeli sedeže številni ladjarji, ki so delovali v Hamburgu. Ena od teh zgradb je tudi Chile Haus, ki je meni znana že od lani in predlani. Danes je to zgradba z najdražjo najemnino poslovnih prostorov v Hamburgu. Mesečna najemnina za pisarno (16 kvadratov) je približno 4.000€! Sosednja zgradba, v kateri je danes muzej čokolade (nekaj za drugič), so med drugo svetovno vojno izdelovalu plin, ki so ga uporabljali v koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno.

Nekoliko daljši sprehod do ostankov cerkve St. Nikolai. Cerkveni stolp je bil dolgo najvišji v Evropi, kar je imelo tudi slabo stran. Med drugo svetovno vojno so ga uporabljali zavezniki za orientacijo med bombnimi napadi. Hamburg, Köln in Dresden so bila mesta, ki so jih izbrali za napad z namenom ubiti moralo Nemcev. Vsa tri mesta so namreč veljala za pomembna kulturna središča. Ostanki cerkve danes ostajajo kot spomin na grozote druge svetovne vojne. V kripti cerkve je urejen muzej (še ena stvar za naslednjič).

Naslednje na naši poti je bila najstarejša zgradba v Hamburgu. Poleg nje stoji hiša, ki je bila včasih tovarna cigar in za katero predvidevajo, da je začela hudi požar iz leta 1842.

Prečkali smo most in prešli v Speicherstadt, nekoč prosto carinsko cono, zgrajeno s tem namenom po priključitvi Hamburga Nemčiji v drugi polovici 19. stoletja. Hamburg je bil eno od vodilnih evropskih pristanišč. Še danes je na primer glavno evropsko pristanišče za uvoz kave in kakava. Od tu nadaljujeta v Anglijo in Skandinavijo.

Danes je območje preurejeno v poslovno in stanovanjsko četrt. Jugovzhodni del so se odločili prenoviti in je trenutno največji gradbeni projekt v centru mesta na svetu. Predvidevajo da bo končan leta 2020.

Ena od zanimivih novosti je tudi Elbphilharmonie. Fasada zgradbe naj bi predstavljala valovanje reke. Osnovni proračun (75 milijonov) se je povečal za več kot deset-krat, predvsem zaradi proti hrupnega dela. Leži namreč tik ob eni najbolj prometnih rek na svetu. Zato so jo zgradili na posebnih hidravličnih vzmeteh, tako kot da visi obešena z drevesa. S tem želijo zmanjšati oz. popolnoma izničiti tresljaje mimoidočih ladij. Končna cena bo presegla miljardo evrov. In mi se pritožujemo, ko se cena gradnje podvoji.

S tem se je zaključil naš ogled mesta. Vsak smo dali svojo "donacijo" in šli vsak svojo pot. Vrnil sem se do mestne hiše, pojedel kosilo in se obrnil proti pristanišču. Pot me je vodila ob podzemni, nadzemni železnici do obale reke Labe. Po pomolu sem se sprehodil do starega pristanišča, kjer se danes začne in konča večina turističnih voženj po pristanišču. V turističnih informacijah sem se pozanimal za jutri.

Tik ob pristaniški zgradbi leži vhod v Elbetunnel, 426 metrov dolg tunel, 16 metrov pod reko Labo, zgrajen leta 1911. Posebej zanimiva sta vhoda. Še danes je namreč namenjen tudi avtomobilom. V tunel jih spustijo z dvigalom, katerih imajo osem, štiri na vsaki strani! Poleg tega sta še dve modernejši potniški dvigali na vsaki strani. Spustil sem se v globel in pod reko odšel na njen levi breg. Od tam je bil vrhunski razgled na staro pristanišče in vse, kar se dogaja na desnem bregu.

Po približno pol ure sem se skozi tunel vrnil in čas je bil še za moj ogled mesta. Z S-Bahnom sem se odpeljal do postaje Hamburg - Altona. To je končna postaja, kjer se konča večina medkrajevnih vlakov. Kakšne pol ure sem snemal in se nato, ponovno z S-Bahnom odpeljal do Hauptbahnhofa, ki je zame ena najlepših postaj, kar sem jih videl. Tu sem snemal približno eno uro. S-Bahn me je nato odpeljal do postaje Hamburg - Harburg, del mesta na južni strani pristanišča. Ne vem, zakaj se to še imenuje Hamburg, saj je Harburg svoje mesto, ki niti ni spojeno z mestom Hamburg. Pristanišče je namreč OGROMNO. Z vlakom sem potreboval 15 minut! Bolj na hitro sem si ogledal postajo in se z S-Bahnom vrnil v center mesta, kjer sem šel na večerjo: Currywurst!

Še kratek sprehod do hostla. Pisanje bloga, plan za jutri,... Vsak dan je lepši, a tudi vsak mine hitreje kot prejšnji. Čez štiri bom že doma.