InterRail 2015: København 1

Prvi dan Københavna je zaznamovala hoja. Veliko hoje! Začelo se je takoj, ko sem zapustil hostel. Ob 10:15 smo se odpravili do Rådhusa (mestne hiše). Tam smo počakali še deset minut, razdelili so nas v skupine in vsaka skupina s svojim vodičem smo začeli Free Walking Tour.

Za uvod smo izvedeli nekaj malega o zgodovini mesta. Zaznamovali so jo vikingi, ki so se na tem območju naselili v 9. stoletju. Glavno mesto vikingov je bil sicer Roskilde, ki ni ob morju ampak leži v osrčju otoka Sjælland. V 12. stoletju se je škof Absalon po navodilih vikingov odpravil v pristanišče na območju Københavna, da zgradi utrdbo in trgovce zavaruje pred roparji. S tem se je začela zgodovina danskega glavnega mesta. Nadaljnjih petsto let sta zaznamovali predvsem dve stvari: požari in vojne s Švedsko.

V vsakem drugem stavku vodičke je neka stavba pogorela v tem ali onem požaru. Mestna hiša je naprimer zgorela kar trikrat v dvesto letih. Vedno ko se je kakšen njen stavek končal: "... but then it?" je bil odgovor: "It burned down!". In odgovor vodičke: " Congratulations, ten points!". Gorelo je res VSE! V 18. stoletju, po dveh velikih požarih so ugotovili, da kamnite hiše bolje preživijo požar. Poleg tega pomaga, če strešniki niso pritrjeni z nekakšno smolo. Morali so sprejeti številne zakone o gradnji hiš. Zaradi tega je danes večina hiš kamnitih in ne starejših od kakšnih 200, 300 let. Zanimivo je tudi, zakaj imajo številne hiše odrezane vogale. Preden so jih imele, so se gasilska vozila zatikala na ovinkih, ker so bile ulice preozke in niso morali zaviti v pravokotno ulico!

Kar se pa tiče Švedov. Njihov odnos danes je dober, a ni bilo vedno tako. Danska in Švedska sta imeli največ medsebojnih vojn med vsemi državami na svetu. Celo več kot Anglija in Francija. To pove veliko.

Danes je København mesto z nekaj več kot milijon prebivalci. Njegovi prebivalci naj bi bilo najbolj zadovoljni ljudje na svetu. Poleg tega naj bi bil København najbolj "livable city" na svetu. Naj dodam še izjemno drago mesto! Zelo razvito je tudi kolesarstvo. V mestu je več kot 500 kilometrov kolesarskih stez. Po besedah vodičke, kolesarji svojo prednost (right-of-way) vzamejo zelo resno in dobesedno, zato jim pravijo biking vikings!

Na poti smo se sprehodili mimo nekdanjega zapora, ki je danes policijska centrala. Šli smo čez Stari in Novi trg, po najstarejši ulici v mestu, kjer se nahajata dve hiši, ki sta med najstarejšimi v mestu in zaradi katerih so ugotovili, da je kamen dober gradbeni material.

Mimo kanala smo se prebili na otoček, kjer leži Christiansborg, grad v katerem je danes parlament, vlada in vrhovno sodišče. Ta grad ima, tako kot številne hiše v mestu, podobno zgodovino! Večkrat je zgorel in vsakič so ga zgradili na novo. In potem spet pogorel.

Pri kipu škofa Absalona smo naredili pol urno pavzo. Šel sem v priporočeno pekarno in vzel dve danski slaščici: s cimetom in čokolado. Mmmm!

Nadaljevali smo mimo cerkve St. Nikolaj, ki danes ni več cerkev, ampak galerija. Na Kraljevem novem trgu nismo videli prav veliko, saj je ogromno gradbišče. Gradijo metro! Na trgu stoji narodno gledališče, kjer je med drugim delal tudi Hans Christian Andersen.

V bližini stoji glavna in najbolj obiskana znamenitost mesta: Nyhavn oz. novo pristanišče. Včasih je bil to bolj zanemarjen del mesta. Tu je bil tudi Red light district. Nato so se na občini odločili, da morajo ta del mesta, ki leži zelo v centru, polepšati. Bordele so vrgli ven, hiše so uredili in prebarvali in danes je to najbolj fotogenični del mesta.

V bližini se nahaja Amaliensborg, rezidenca kraljeve družine. Danska je namreč kraljevina, celo najstarejša kraljevina na svetu. Grad obdaja trg z vseh štirih strani s štirimi palačami, ki so povezane pod zemljo. V eni živi kraljica Margareta II., v dveh živita njena sinova, četrta pa je namenjena gostom.

Zraven je Amelijin park, ki je bil včasih del gradu, a ga je kraljeva družina podarila meščanom. Park leži ob morju in na drugi strani se odlično vidi nova operna hiša. Bila je darilo (vredno 500 milijonon evrov) za kraljico. Podaril ji jo je lastnik Maerska, najbogatejši Danec. Tu se je naš ogled zaključil.

Nemec, Litvanka in jaz smo se odpravili pogledat malo morsko deklico, ki naj bi bila " the second most dissapointing attraction in Europe!". Prvo naj bi bil nek kip dečka nekje v Belgiji! Ljudje očitno pričakujejo preveč. Glede na število turistov tam je bilo res malce pretirano. Vsi smo se slikali z njo in nadaljevali ogled.

Nemec naju je zapustil, zato sva si z Jurate ogledala ostanke gradu. Danes je le še obzidje in nekaj vojaških objektov, a sprehod je prekrasen, saj je grad spremnjen v velik park.

Podala sva se nazaj proti mestu. Jurate je imela težave s spanjem (hostel, apartma) in je morala najti nekaj za nocoj. Zato sem nadaljeval sam, nazaj do kipa škofa Absalona. Ob štirih se je začel še vodeni ogled Christianshavna, jugovzhodnega dela mesta.

Začeli smo v centru, kjer poleg parlamenta stoji borza. Zgrajena je v nizozemskem renesančnem slogu. Zanimiva je predvsem zaradi stolpa. Krasijo ga tri živali, katerih repi se prepletajo do vrha stolpa. To naj bi bili krokodili. A arhitekt ni vedel, kako krokodil izgleda in to je rezultat.

Prečkali smo dvižni most in prišli na otok Christianshavn. Danski kralj ga je dal zgraditi kot obrambo Københavna pred Švedi. Ker je to umeten otok, so gradnjo prepustili komu drugemu kot Nizozemcem. Zgradili so ga v le desetih letih. Narejen je v obliki polkroga s številnimi bastiljami, na katerih so bili topovi.

Ko je bil zgrajen, je bil otok namenjen izključno za vojsko. Ko so vojne s Švedi opustili, je to postala četrt revnih. Tja so se kmalu naselili tudi številni umetniki in otok je postal boemska četrt, kar je zelo povečalo zanimanje. Danes je to en najbolj zaželjenih delov mesta za živeti.

Na skrajen robu otoka se nahaja posebna četrt, ki se imenuje Christiania. Sem se je v 70. letih naselila majhna skupina ljudi. Vojašnice so nekoliko popravili, da so v njih lahko živeli. Prišlo je še nekaj ljudi in ustvarili so nekakšen poseben svet, komuno. Danes je to svobodno mesto, v katerega mestne in državne oblasti načeloma ne posegajo. Imajo lastno šolstvo in zdravstvo, vse temelji na solidarnosti in sodelovanju. Tu živi približno 800 ljudi. Prodajajo tudi marihuano, kar je na Danskem prepovedano, a tu to dovolijo. V Christianiji veljajo štiri pravila:
- no hard drugs
- no gangs
- no loud things (ni avtomobilskega prometa, strelno orožje prepovedano,...)
- everything belongs to everyone

Na ulici Pusher street, kjer se prodaja marihuana (imenujejo jo tudi Green light district) imajo še dve dodatni pravili:
- prepovedano fotografiranje (iz logičnih razlogov)
- prepovedano tekanje

Drugo je tudi logično, a ne v prvem trenutku. Če tečeš si lahko dvoje. Ali si policaj pod krinko ali pa bežiš pred policajem pod krinko. V vsakem primeru bi to začelo stampedo ljudi, kar se ne bi končalo dobro.

Danes obravnavajo Christianijo kot socialni eksperiment, ki kot zaenkrat kaže, je uspel. Prebivalci imajo čas do leta 2018, da odkupijo zemljo, kjer stoji njihovo mesto. A to naj ne bi bil problem, saj imajo veliko podpore in s prodajo spominkov in podobnih stvari dobijo denar za odkup.

Po izredno zanimivem ogledu (sicer brez slik), sem se odpravil proti domu. Na poti me je premamila še ena stvar. Povzpel sem se na stolp cerkve Našega odrešenika. Zelo zanimiv stolp. Pot do vrha je izjemno razgibana, ni le klasična spirala do vrha. Najbolj zanimivo je na vrhu, kjer gre stopnišče po zunanji strani čisto do vrha. Nekateri so se držali notranje strani z belimi členki! Razgled z vrha je bil fenomenalen. Videlo se je vse! Most na Švedsko, pristanišče, center, Christiania,...

Sedaj je bil res že čas za povratek. Ponovno sem šel do parka, pojedel večerjo in se po desetih urah vrnil v hostel. Nato sem moral napisati ta neskončen blog. Več povem doma, saj sem izvedel dovolj za celo knjigo. Mogoče kaj več tudi jutri.