InterRail 2015: København 2

Tudi drugi dan v Københavnu je zaznamovala hoja. Razlika je bila le v številu ljudi s katerimi sem hodil oz. ki so hodili z mano.

Jurate je to noč prespala v hostlu, zato sva zjutraj, okoli desetih, skupaj štartala. Namenila sva se nazaj do mestne hiše, saj naj bi bila lepa tudi noter. Na trgu spredaj sva ponovno srečala najino včerajšno vodičko Cherise, ki je tako kot včeraj poskakovala pred mestno hišo. Izvedela sva, da je mestna hiša edina stvar v Københavnu, ki je zaprta v nedeljo in ne ponedeljek.

Tako sva se obrnila in usmerila proti naslednji točki na zemljevidu, stolpu parlamenta. Razlogi za vzpon na ta stolp so trije: najvišji v mestu, zastonj, dvigalo. Zelo preprosta enačba. Pri vhodu smo morali paziti, saj se pred parlamentom odvija finale svetovnega prvenstva v lokostrelstvu. Ko smo čakali, sta se na dvoboj pripravljali Korejska in Japonska ekipa. Loki so zelo sofisticirani, precej več kot le palica in struna.

Preden so nas spustili gor, smo šli skozi detektor kovine in zaplenili so mi švicarski nož. Nazaj sem ga dobil ob povratku. Razgled z vrha lep, a odprtine so ozke in razgledna ploščad ni prav blizu vrha stolpa. Včerajšnji je bil dejansko višji. A pri tej ceni in enostavnem dostopu se ne bom pritoževal (preveč).

Šla sva mimo borze, do kanala, kjer sva se usmerila proti kraljevi knjižnjici, ki je zanimiva za videti zaradi moderne konstrukcije ob starejši. Črna, stekleno-kovinska struktura ob tipični opečni hiši. 

Medtem sta po kanalu priplula tudi dva vodna avtobusa, značilna za København. Kot vaporetto v Benetkah ali Mersey Ferry v Liverpoolu.

Nazaj ob kanalu, s še nekaj slikami, do narodnega muzeja. Sem sva se odpravila predvsem zaradi priporočila vodičke (in cene: zastonj!). Muzej je ogromen, prikazana je zgodovina Danske in ljudi, ki so na tem območju živeli. Malo sem bil razočaran, saj sem pričakoval več podatkov, opisov, dogodkov ipd. Muzej je bolj osredotočen na razstavljanje predmetov iz posameznega zgodovinskega obdobja iz vsakdanjega življenja, življenja kraljeve družine, življenja lovcev, vojakov,...

Najbolj zanimiva je bila začasna razstava o belih avtobusih. S temi avtobusi so pred koncem druge svetovne vojne vozili skandinavske ujetnike iz koncentracijskih taborišč nazaj na Dansko, Norveško in Švedsko.

Danska se je ob izbruhu vojne odločila za nevtralnost. To je Hitlerja precej razjezilo, zato je s svojo mornarico in vojsko prispel v København 9.4.1940 ob štirih zjutraj. Ob šestih je danski kralj podpisal kapitulacijo. S tem je želel rešiti čim več Danske, Dancev in Dank pred uničenjem v primeru vojne. Za tako mirno okupacijo so dobili tudi nekaj privilegijev. Nacisti se niso vmešavali v njihovo notranjo politiko. Pravzaprav ni bilo veliko razlike kot pred nemško okupacijo, le nekaj Dancev, predvsem upornike, so odpeljali v koncentracijska taborišča.

Sistem je tako, dokaj dobro, deloval do leta 1943. Tistega leta je danski kralj praznoval 72. rojstni dan. Hitler mu je poslal nekaj strani dolgo voščilo, ga hvalil itn. Kralj mu je odgovoril zelo jedrnato: "Hvala." To naj bi Hitlerja tako razjezilo, da je ukazal poslati v taborišča vse danske jude, ki so do takrat v miru živeli na Danskem. Danci so to slišali in obvestili jude, ki so se ob prihodu Nemcev skrili. Nato so jih s čolni prepeljali na Švedsko, ki je bila še vedno nevtralna. Vojno je tako preživelo kar 99% danskih judov!

Zaradi dobrega odnosa med Dansko in Nemčijo so imeli tudi danski taboriščniki določene privilegije. Dovolili so namreč pošiljke rdečega križa z Danske. Te so vsebovale hrano (dansko) in tobak, kar jim je dalo moralno oporo in nek občutek normalnosti. Vedeli so tudi, da se država bori za njih. Številni so zaradi teh paketov lahko preživeli.

Beli avtobusi pa so vpleteni v zgodbo reševanja skandinavskih taboriščnikov. Proti koncu vojne, ko so Nemci videli, da gre vojna slabo, so se Švedi dogovorili z njimi, da se premesti vse Skandinavce v taborišče Neuengamme, ki leži na severu Nemčije. Leta 1945 so se uspeli dogovoriti še, da lahko taboriščnike odpeljejo nazaj na Dansko, Švedsko in Norveško. Kasneje so začeli reševati francoske, nizozemske in poljske taboriščnike. Tako so ti avtobusi postali spomin na reševanje Dancev med drugo svetovno vojno. Preživelo je kar 90% danskih taboriščnikov! Le 600 jih je življenje izgubilo v taboriščih.

Pod močnim vplivom zgodovine sva zapustila muzej. Še tretjič sva šla mimo parlamenta in se usmerila proti Nyhavnu, še drugič. Imela sva malo časa in se usedla ob obalo in gledala prečudovite hiše. Še enkrat sva vse slikala, z drugega kota in se vrnila do kipa škofa Absalona. Danes je šla je Jurate na vodeni ogled, ker je včeraj iskala prenočišče.

Nyhavn...

Jaz pa sem se sprehodil še malo po mestu. Na glavni peš ulici se je zelo veliko dogajalo. Med drugim je nek glasni Kanadčan žongliral z gorečimi palicami na vrh ne-vem-česa-vsega! Nekaj metrov naprej je nekdo igral klavir, drugje je nekdo slikal, izdeloval slike s spreji,... Tisti del mestnega vzdušja, ki je meni neskončno všeč.

Na poti sem zavil v najbolj obljudeno trgovino na ulici: Lego! Malo sem šel obujat otroške spomine. Pred kakšnimi petnajstimi leti bi bil to zame raj!

Ponovno mimo mestne hiše, tokrat v pravi svetlobi za slikanje. Tudi dva sosednja stolpa in kip vikingov. Trg je verjetno še precej lepši, a tudi tu gradijo postajo za metro!

Sprehodil sem se ob parku Tivoli. To je zabaviščni park v osrčju mesta, med mestno hišo in železniško postajo. Je drugi najstarejši zabaviščni park na svetu. Prvi je tudi na Danskem, nekoliko severno od Københavna. Odprt je bil že leta 1583! Tivoli, kot drugi, je bil odprt leta 1843. Tu se nahaja tudi najstarejši vlakec smrti iz leta 1914 in obratuje še danes. Temeljito bi premislil pred vožnjo!

Kot sem omenil, je zraven Tivolija železniška postaja. Na mostu sem se ustavil in za jutri določil najboljšo točko za snemanje. Nato sem se z S-Togom odpeljal do moje postaje Nørreport. Še pet minut hoje in bil sem v parku Ørsteds. Tu sem se usedel ob jezeru in napisal kartice. IN SE MALO SPOČIL!

Po parku je sledila le še večerja. Napotil sem se v restavracijo, ki mi jo je priporočila Cherise: Københavner Caféen. Je v nekoliko bolj skriti ulici in zato malo ceneje. Hrana je bila odlična. Naročil sem danske mesne kroglice z rdečim zeljem, krompirjem in omako! Mmmmmmmmm! Še kava in pošteno sit sem se odpravil proti hostlu.

København je prekrasno mesto in zagotovo ga bom še obiskal. Zvečer še pisanje bloga in raziskovanje za jutri, ko bom na vlaku ...