Še zadnje jutro sem se zbudil v Hamburgu. Po zajtrku sem spakiral nahrbtnik in ga odnesel do recepcije, kjer sem ga vrgel v omarico.
Že tretje leto sem se napotil proti Miniatur Wunderlandu. Mimo železniške postaje in Chile Hausa sem prišel v Speicherstadt. Kot sem že lani napisal, je to nekdanje prosto carinsko skladišče, ki je bilo zgrajeno po združitvi Nemčije in vstopu Hamburga v carinsko unijo. Do takrat je namreč užival carinsko svobodo. Še danes se oklepa svojega polnega imena: Freie und Hansestadt Hamburg, kar v prevodu pomeni Svobodno in hanzeatsko mesto Hamburg. Svobodna in trgovska duša v mestu in njenih prebivalcih je očitno zelo močna!
Po prijetnem sprehodu sem se primajal do vhoda v Wunderland. Ob desetih sem moral iti noter, a ker je bilo še dvajset minut, sem se odločil počakati zunaj. Na obzorju so se namreč nabirali oblaki želel sem užiti suho vreme v Hamburgu. Ni trajalo dolgo. Po petih minutah se je vlilo in odtekel sem so vhoda.
Kupil sem karto in se podal v Svet čudes. Imel sem slabo uro časa do vodenega ogleda. Letos sem se končno spomnil rezervirati še vodeni ogled, kjer te peljejo za kulisami maket in povejo kaj več o njih, njihovi izdelavi, vzdrževanju in upravljanju.
Najprej smo se podali pod Skalnim gorovjem v Ameriko. Vlaki v "Ameriki" so drugačni kot na ostalih maketah, saj evropski proizvajalci nimajo tako velike izbire ameriških vlakov, zato so te uvoženi iz Amerike! Tudi najdaljša dva vlaka na celotni maketi vozita tu. Dolga sta 13 in 15 metrov. Daljši potrebuje kar pet lokomotiv! Celotna dolžina tirov v Wunderlandu je 13 kilometrov, od katerih je le pet kilometrov vidnih obiskovalcem. Ostali služijo kot ranžirne postaje, kjer si vlaki odpočijejo. Niso namreč narejeni za stalno vožnjo, tudi do 16 ur na dan.
Iz Las Vegasa smo zavili v Skandinavijo, pod rudnik železove rude v Kiruni. Skandinavijo sestavljajo Danska, Švedska in Norveška. Ne samo v relanosti ampak tudi v Wunderlandu. "Švedska je zasnežena, drugi dve pa sta kopni. Sneg je narejen iz drobno mletega stekla in lahko pride tudi do poškodbe. Tako sem bil cel dan zelo previden okoli snega. V "Skandinaviji" vozijo tudi ladje. A ne tako kot sem mislil lani. Na stropu so nameščene antene, ki naj bi zaznavale in upravljale gibanje ladij, a zaradi tehničnih problemov in nepredvidljivosti gibanja plovil v vodi, jih še vedno upravljajo ročno iz ozadja. Izvedeli smo tudi, da je voda za maketo filtrirana in hlajena. Tudi prostor v katerem se nahaja Skandinavija, je nekoliko bolj hlajen. Želijo namreč preprečiti savno. Pri 30.000 litrih vode se to lahko hitro zgodi. Izvedeli smo tudi, kako so ladje tako dobro parkirane ob pomol: magneti!
Izvedeli smo tudi, kako delujeo avtomobili, tovornjaki in avtobusi, ki se premikajo v maketi. Vodeni so z magnetnim sistemom, vgrajenim v cesto, pogajanja pa jih elektrika, ki jo shranijo v bateriji. To pomeni, da se morajo vsake toliko tudi napolniti. Pod maketo imajo skrite polnilne postaje. Kontakta sta vgrajena v vzvratna ogledala vozil, ki se postavijo med dve kovinski ploščici.
Iz Skandinavije smo se premaknili v Hamburg, nato v osrednjo Nemčijo in nato v izmišljeno mesto Knuffingen. Sledil je morda najbolj zanimiv del: letališče Knuffigen. To je bil najtežji in najdražji del celotne makete in tudi njegova gradnja je trajala najdlje: šest let. Sistem za vzletanje in pristajanje je bil namreč posebej razvit za Wunderland, saj dotedaj še ni obstajal. Po letalušču se letala premikajo enako kot avtomobili. Za vzlet in pristanek pa imajo v trupu dve luknji, v kateri se zapičita dve palčki, ki sta "pod vzletno stezo" del pogona, ki letala pospeši in dvigne v zrak. Letal imajo nekaj več kot 40!
Na letališču se je vodeni ogled zaključil in lahko smo si še prosto in v miru ogledali maketo. Jaz sem se najprej odpravil na kosilo: ponovno Currywurst. To je tu že skoraj moj ritual.
Nato sem si V MIRU ogledal vse dele Wunderlanda: Švica, Bavarska, letališče, Knuffingen, Avstrija, Nemčija, Hamburg in Skandinavija. Trenutno je v izdelavi naslednji svet: Italija! Sprva bi morala biti že dokončana, a gradnja se je podaljšala in naj bi se končala na sredini drugega leta. Bom spet moral it pogledat.
Ob štirih (po šestih urah Wunderlanda), je bil čas za povratek do hostla. Sprehodil sem se po drugi poti, mimo mestne hiše. Tam sem se ustavil, pojedel malico in se poslovil od Hamburga! Še mimo postaje in bil sem v hostlu. Pograbil sem nahrbtnik in na ZOB (avtobusna postaja). Ko sem vstopil na avtobus se je ponovno vlilo: Hamburg me noče izpustiti! Ob 18:00 smo se odpeljali iz Hamburga!
Ni komentarjev:
Objavite komentar